Naše odrešenje je blizu

   Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega, kar bo prišlo nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« »Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka. Prišèl bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.«

Lk 21,25-28.34-36

DELAJMO ZA VEČNOST

    Začenjamo novo cerkveno leto, ki je prežeto z velikimi pričakovanji in novim upanjem. Prerok Jeremija je majhnemu ostanku izvoljenega ljudstva govoril o dnevih, ko bo Bog izpolnil svojo obljubo: »Tiste dni in tisti čas storim, da požene Davidu mladika pravičnosti; delal bo prav in pravično v deželi.« Tudi sodobna družba je v pričakovanju novih časov večje pravičnosti in miru med narodi To je uresničljivo najprej tam, kjer dobivamo prve izkušnje in se učimo medsebojne strpnosti: v družini. Zato je adventni čas priložnost, da prisluhnemo drug drugemu, se sprejemamo takšne, kot smo, si odpuščamo in damo vsakemu priložnost za nov začetek.

    Človeku gre na smeh, ko gleda pravo shizofrenijo modernega človeka, ki se intenzivno ukvarja s proučevanjem podzavesti, genskega zapisa ipd., arogantno pa zavrača vse, kar mu samo diši po svetopisemskem sporočilu. Le-to opozarja človeka na realnost, ki ji ne more ubežati. To je končnost vsega, kar smo in kar nas obdaja. Tudi znanje je minljivo. Ne le pri nas. To zadeva vse narode sveta. Konec sveta je realnost. Minljivost, ki smo ji vsi podvrženi, vnaša v nas strah. Negotovost, ker ne vemo, kaj nas čaka. Tudi to spada k človeškemu življenju. Strahu pogosto niti ne opazimo. Izraža se na različne načine. To se kaže tudi v naših besedah. Takratno dogajanje opisujemo z besedami evangelistov. Podrobnosti o tem so pridržane zgolj Bogu. Ker je svet minljiv, je tudi negotov. Tudi prihodnost sveta je omejena in čas ima svoje meje. Ko poslušamo današnji evangelij, nas kljub napovedi strašnih dogodkov ob konca sveta močno pomiri povabilo, naj tedaj dvignemo svoje glave, »kajti naše odrešenje se približuje«.
    Zavest o naši minljivosti je nekaj pozitivnega. Ker samo enkrat živimo, je življenje omejeno na določen čas. Prvi kristjani so pričakovali konec sveta kot nekaj kolektivnega, skupnega vsem ljudem. To so vsi povezovali z napovedanim drugim prihodom Božjega Sina. Današnji človek je drugačen, povezan z drugimi kot posamezniki; bolj je poudarjena edinstvenost vsakega človeka. Danes se zdi, da je bolj skladno z razodetjem, če pričakujemo naše usodno srečanje z Bogom vsak posebej v trenutku smrti. Takrat se bo za nas začelo »tisto« bivanje, ki v nas ne prinaša strahu, ampak daje temelj za močno upanje. Bog nas bo nagradil za prizadevanja, da se trudimo živeti kot Jezusovi učenci.

    Potrebno se je vedno znova vračati k minljivosti, kajti ta nas vodi neposredno k realnosti. Tako je življenje bolj plodovito. Vsako delo opravljajmo, kot bi ga opravljali zadnjič. Tudi v minljivem življenju se pojavljajo vsaj majhne iskrice neumrljivosti. Ker so trenutki kratki in omejeni, jih toliko bolj cenimo. Dan polaganja računov bo zanesljivo prišel. Takrat ne bomo imeli več časa, da bi lahko kaj popravili, zato je treba sedaj iskati Božjo voljo in jo uresničiti. Vsakdo je prejel svoje poslanstvo, ki ga lahko uresniči le on. Zato bogatimo drug drugega z darovi, ki smo jih prejeli, da nam bodo dobra dela odprla vrata v srečno večnost. Jezus nas svari, naj ne zapravljamo časa za minljive stvari. Opominja nas, da v večnosti ni nobenega prej in potem ali nobene preteklosti in prihodnosti, ampak samo sedanjost. Ta je vedno in povsod. Nič hudega, če ne vemo, kdaj točno bo konec sveta. Verujemo, da bo takrat nastopila večnost v polnosti. Ne kot uničenje, ampak kot prehod v lepše bivanje, ki si ga danes niti ne predstavljamo.