Ob sodbi bo Kristus zbral vse svoje zveste

   Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba. Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že mužévna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.«

Mr 13,24-32

MISLIMO NA VEČNOST

    Bolj se bližamo koncu cerkvenega leta, bolj nas Božja beseda spominja na minljivost vsega sveta in tudi nas samih. Ali nas današnji evangelij ne navdaja s tesnobo, ko napoveduje dogodke, ki se bodo zgodili ob koncu časov? Apostoli so Jezusa spraševali, kdaj se bo to zgodilo, a Jezus jim ogovarja: »Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« Mi bi radi vedeli, kdaj bo nastopil čas polaganja računov, a čas niti ni pomemben. Sedaj je pravi čas, da delamo dobra dela in si tako tlakujemo srečno večnost. Ne smemo se izgovarjati: »Saj je še čas!« Ne vemo ne ure ne dneva, kdaj bo nastopil čas, ko nas bo naš Stvarnik poklical k sebi in nas bo vprašal: »No sedaj pa pokaži, kako si izkoristil darove, ki sem ti jih dal!« Takrat bo vsako izgovarjanje brez vrednosti, kajti naša dela bodo govorila v naš prid ali v našo pogubo. Na nas je, kako resno vzamemo Božjo besedo, saj Jezus apostolom odgovarja na vprašanje o koncu sveta: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle!« Vse, kar je minljivo, se bo spremenilo v prah, ostalo pa bo vse, kar je povezano z ljubeznijo in dobrimi deli. Jezus vidi vsako naše delo, zato noben trud ni zaman; za vse dobro bomo bogato poplačani.

    Ko se sprašujemo o koncu sveta, je odgovor kratek in jasen: »Verujmo. Potrebna je vera.« Verujmo, da za prihod Sina ve samo Oče. Verujmo in zaupajmo, da večnost napolnjuje, da je Ljubezen. Verujmo, da nam bo lepše kot tukaj in da nam ne bo nikoli dolgčas. »Torej nam ne preostane drugega kot to, da vsako jutro ozavestimo v sebi resnico, naj tako živimo, kot da je to zadnji dan v našem življenju?« Delajmo, kakor da bomo večno živeli, in mislimo, kakor da bomo jutri umrli. Edino, kar bo 'preživelo', bo dobrota do bratov in sester kot udejanjena ljubezen. Vse drugo ne bo imelo večnostne vrednosti in bo propadlo. Torej: moramo in želimo ljubiti, odpuščati in delati dobro vedno in povsod. Kriza vere v posmrtno življenje vstopa prav tukaj: nihče noče 'oditi' s tega sveta, iz tega življenja. In končno, to niti ni tako narobe, saj nam Kristus ni obljubil drugega življenja, novega v vsakdanjem pomenu besede. Ampak nam je oznanil, da se bo vrnil v to življenje in ga spremenil, preoblikoval: napovedal je svoj drugi prihod! Z nami ni nič narobe, če se oklepamo tega življenja in s strahom stegujemo roko proti večnosti. Pomembno je, da vse izročamo Kristusu, ki osvobaja. 

    Verujemo, da bo končni izid častitljiva predstava Božjega kraljestva, ko bodo vsi videli, kako velika je Božja ljubezen do vseh ljudi: do tistih, ki želijo biti te ljubezni deležni, in tudi do tistih, ki se ji odrečejo in je nimajo. Tudi mi si prizadevajmo, da bo naše današnje delovanje in obnašanje usmerjeno k temu, da pokaže na Božjo ljubezen. Prizadevajmo si, da bi v vsakem srcu v vsem svojem sijaju zažarela Božja ljubezen, ki je dana v Jezusu Kristusu. Vsak dogodek poslednjih časov je povezan z dogodkom Jezusove smrti in vstajenja. On resnično dopolni zgodovino s tem, da jo odpre njenemu cilju: ki je razodetje Božjega načrta miru za človeka.