Uboga vdova je dala več kot vsi

   Tisti čas je Jezus med svojim poučevanjem govóril množicam: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in hinavsko opravljajo dolge molitve; ti bodo strože sojeni.« Sedél je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva nôvčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«

Mr 12,38-44

DAR UBOGE VDOVE

    Današnji evangelij nam želi pokazati, da ni toliko pomembno, koliko damo, ampak kako damo. Jezus je opazoval ljudi, ki so prihajali v tempelj. Mnogo bogatih je veliko vrglo v zakladnico. Potem je prišla uboga vdova, ki je vrgla dva novčiča, kar je pomenilo drobiž. Jezusa je njen popoln dar presenetil, zato je učencem rekel: »Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi. Od svojega uboštva je dala vse, kar je imela, kar potrebuje za življenje.« To je dejanje vere, saj je popolnoma zaupala v Božjo previdnost. Ni težko dati nekaj od svojega preobilja, a ko daš zadnji denar, ki ga premoreš, je to nekaj velikega. Težko je biti takšen junak, saj po človeški pameti takšno dejanje ni pametno, po Božji logiki pa je to dejanje čiste ljubezni. Resnično ljubiš takrat, ko čutiš bolečino in si kljub temu pripravljen razdati samega sebe. Danes srečujemo veliko takšnih vdov, a nam naša vest nič ne očita. Čeprav tarnamo, živimo v obilju in se nismo sposobni kakšni stvari odpovedati v korist reveža. Naj nas usmiljeni Bog očisti naše sebičnosti in nas naredi bolj usmiljene.

    Uboga vdova nam razodene pomembne resnice o (našem) življenju. Velikokrat smo sužnji pozunanjenosti, še posebej v času televizije in drugih (socialnih) medijev, ki lahko »naredijo« nekoga pomembnega, mogočnega, vplivnega, a v resnici ni. Lahko pa mediji nekoga tudi »očrnijo« in ustvarijo medijski linč, če ima npr. drugačna sporočila za življenje, ki jim niso všeč. Če kdo živi in se »hrani« od teh zunanjih in površinskih stvari, ostaja daleč od resničnosti srca. Kristus nas prav po zgodbi o ubogi vdovi vabi, da gremo na pot v srce. Jezus je opazoval in videl, da so mnogi bogataši dali veliko v tempeljsko zakladnico. Ne zanika njihov delež, a dali so od svojega preobilja. Pomembnejša je bila drža uboge vdove, ki ni dala veliko, a je dala od svojega uboštva. Kako pomembno je, s kakšnim namenom kdo da! 
    Bog nas vedno vabi, da mu darujemo iz ljubezni in iz vsega srca. Prav v srcu je človek povabljen, da se pravilno odloči – z Božjo pomočjo. To pa je mogoče, če je v nas globoko zaupanje v Boga. To je laže storiti, če smo že doživeli Božjo dobroto in ljubezen v življenju. Prav zaupanje v Boga je vedno tudi »nagrajeno«. To je izkusila tudi vdova iz stare zaveze (prvo berilo), ko je zaupala preroku Eliju, ki jo je prosil za vodo in kruh. Tudi njej je bilo njeno zaupanje poplačano in »imeli so jesti ona, on in njena hiša dolgo časa«. Marsikdaj pa je težko zaupati v Boga. To izkušamo prav vsi, še posebej, če se nam zgodijo hude in boleče stvari, kot je smrt drage osebe, dolgo trpljenje in preizkušnje različnih vrst. Razumsko ne vemo, zakaj so se morale nekatere stvari zgoditi, kaj nam Gospod želi z njimi sporočiti. Čutimo pa v srcu, da prav po posebnih dogodkih in osebnih preizkušnjah vsi zorimo za Boga. 
    Ta mesec končujemo cerkveno leto, ki je priložnost, da opravimo duhovno bilanco tega leta. Ob vdovi si lahko odgovorimo, kakšno je bilo zaupanje v Boga letos. Se je morda poglobilo? Si upam, ali vsaj želim z Božjo pomočjo da(rova)ti vse, kar imam, Bogu v prijetno daritev? Naj nam Gospod pomaga, da se bomo lažje odzvali in ubogim odprli svoje srce in roke.