Zapoved ljubezni do bližnjega je enaka ljubezni do Boga

   Tisti čas je eden izmed pismoukov pristopil k Jezusu in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovóril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovóril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.

Mr 12,28-34

BOG NAS OBDARJA Z LJUBEZNIJO

   Jezus je farizejem in pismoukom, ki so ga spraševali o največji zapovedi, odgovoril, da je ljubezen največ, kar kot ljudje zmoremo. In ljubezen je samo ena: sebe, bližnjega in Boga je treba imeti rad z isto ljubeznijo. Ljubezen je, ali pa je ni. Kaj vmesnega ne obstaja. Res pa je, da samo Bog, ki je popoln, zmore imeti enako rad vse ljudi in vse stvarstvo. Naša ljubezen je vedno do določene mere sebična. To pa ni razlog, da ne bi ljubili in se trudili biti čim bolj popolni. Česar sami ne zmoremo, Bog dopolni s svojo milostjo. Jaz, moj bližnji in moj Bog: vsi trije so zaobjeti v isti ljubezni. Jezus pravi, da ljubezni ni mogoče deliti, ker bo s tem nekdo vedno prikrajšan. Ljubimo z vsem, kar smo in kar imamo, pa čeprav vemo, da je samo Bog popoln, samo njegova ljubezen je čista in nesebična.

   Pogosto smo v nevarnosti, da gledamo na zapovedi na negativen način in pristanemo na minimalizmu – delamo samo tisto, kar nujno moramo. Čisto drugače ravnamo, če na zapovedi gledamo pozitivno. Izpolnjevanje zapovedi mora temeljiti na ljubezni, ne na strahu. Ne izpolnjujemo zapovedi zato, da bi nas Bog ljubil, ampak zato, ker nas Bog ljubi. Kristjan ima pravzaprav samo eno zapoved – zapoved ljubezni. Jezus je namreč v današnjem evangeliju farizeju na vprašanje, katera je največja zapoved, takole odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.« Potem pa nadaljeval: »To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki«. »Največja zapoved ljubezni« ne odpravlja desetih Božjih zapovedi, pač pa nam pomaga, da jih izpolnjujemo pravilno in globlje, skratka – celostno in popolnoma, kar pravzaprav pomeni »s srcem«.
       Jezusov odgovor farizejem in pismoukom ni samoumeven, kajti med številnimi predpisi judovske postave je bilo najpomembnejših deset zapovedi, ki jih je Bog neposredno sporočil Mojzesu kot pogoj za pogodbo zaveze z ljudstvom. Jezus pa jim hoče dati razumeti, da brez ljubezni do Boga in do bližnjega ni prave zvestobe do te zaveze z Gospodom. Lahko delaš, izpolnjuješ še toliko predpisov, a če ni ljubezni, to ni nič. To potrjuje drugo besedilo iz Druge Mojzesove knjige, tako imenovani zakonik zaveze, kjer je rečeno, da ni mogoče biti v zavezi z Gospodom in grdo ravnati s tistimi, ki uživajo Njegovo zaščito. Kdo so tisti, ki uživajo Njegovo zaščito, kot pravi Sveto pismo? To so vdova, sirota in tujec, torej osebe, ki so najbolj same in nezaščitene. Z odgovorom farizejem, ki so ga spraševali, jim Jezus skuša postaviti v red njihovo religioznost, da ponovno vzpostavijo razliko med tem, kar resnično velja, in tem, kar je manj pomembno. Jezus doda: »Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« Jezus je ravno v skladu s tem živel svoje življenje, ko je pridigal in vse delal z ljubeznijo, kar resnično velja in je bistveno. Ljubezen daje zagon in rodovitnost v življenju in na poti vere. Brez ljubezni tako življenje kot vera ostaneta nerodovitna. 

   V tem evangeljskem odlomku Jezus predlaga resnično čudovit ideal, ki odgovarja na najbolj pristno željo našega srca. Saj smo bili ustvarjeni zato, da bi ljubili ter bili ljubljeni. Bog nas je ustvaril, da bi bili soudeleženi pri Njegovem življenju, bili od Njega ljubljeni in da bi ga ljubili ter po njem vse druge ljudi. To so »sanje« Boga za človeka. Za uresničevanje tega potrebujemo njegovo milost. Potrebno je, da v sebe sprejmemo sposobnost ljubiti, ki izhaja iz Boga samega. Jezus se nam v evharistiji podarja ravno zaradi tega. V njej prejmemo njegovo Telo in njegovo Kri, torej prejmemo Jezusa v njegovem najvišjem izrazu ljubezni, ko je On daroval samega sebe Očetu za naše zveličanje. Odprimo se Božji milosti in ga prosimo za dar ljubezni.