Jezusov učenec je drugim služabnik

   Tisti čas so Jezus in njegovi učenci prepotovali Galilejo, vendar ni žêlel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govóril: »Sin človekov bo izročèn v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, a so se ga bali vprašati.

   Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstére in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.«

Mr 9,30-37

KDO JE NAJVEČJI?

    Današnji evangelij nam spregovori o za marsikoga zelo pomembnem vprašanju, o katerem so razpravljali že apostoli: kdo je največji, oziroma najbolj pomemben v skupnosti. S tem vprašanjem se danes ukvarja ves svet, saj smo vsi priče boju za moč in oblast v družbi. V očeh današnje družbe velja nekaj samo tisti, ki je uspešen, ki zna dobro manipulirati, se dobro znajde … To ni le odraz današnje družbe, podobno je bilo tudi takrat, ko je Jezus hodil po zemlji. Zato Jezus pove dvanajsterim, kaj je resnična veličina človeka: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Ta miselnost nam nič kaj ne prija, saj pomeni v očeh sveta odpoved, odpoved samemu sebi, svojemu egu, poveličevanju samega sebe in samohvali. Velik ni tisti, ki ima ugled in veliko denarja, ampak človek, ki je blizu revežu in tistemu, ki obupuje nad življenjem. Jezus nam daje konkreten zgled: ni bil gospod, ampak služabnik, ki mu nobena stiska ni bila tuja. Zato je Jezus pokazal na otroka in rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme!« Marsikdo se sprašuje, zakaj Jezus tako izpostavlja otroke, saj so brez izkušenj in nam ne morejo pomagati s svojimi nasveti. To je res, veliko pa nas naučijo o pristnosti, preprostosti in zaupanju. Otrok, ki ga svet še ni pokvaril, je lahko vsem za zgled. Hkrati je otrok nemočen, odvisen od starejših, zato potrebuje našo pomoč in iskreno ljubezen. Zato je prav, da se potrudimo v sebi prebuditi otroka, kar nam bo pomagalo, da bomo iskreni, ponižni, resnicoljubni in velikodušni.

    Evangelij, ob katerem razmišljamo danes, je kot nalašč za Slomškovo nedeljo, ki jo praznujemo danes. Ob tem velikem vzgojitelju, ob njegovima Blažu in Nežici v nedeljski šoli, se kar samo postavlja vprašanje o našem, slovenskem odnosu do otrok. Vse bolj nam je v izziv vprašanje, kako se srečujemo z otroki. Jezus je otroka postavil apostolom za zgled in dejal, da jih je nebeško kraljestvo polno. Toda, če velja, da se v vzgojnem procesu vzgajata oba, tako gojenec kot vzgojitelj, hm, potem se imamo kaj spraševati. Otroci, skoraj ne glede na njihovo starost, se zdijo kot gobe v dežju. Vase vsrkavajo vse, kar vidijo, slišijo, doživljajo. Imamo primer otroka, ki je pri prvi predšolski veroučni uri povedal cele litanije »ta sočnih«. Staro mamo, ki ga je spremljala, je bilo sram in mu je kar nekoliko ostro rekla: »Ne to, to se tu ne govori! Povej tisto pesmico 'Sveti angel'!« Ali pa neki drugi otrok, ki je objel po vrsti vse sošolce in jim rekel, da so njegovi prijatelji. Potem pa so »smeli« v odmoru nositi njegovo torbo iz razreda v razred … Nekateri so se smejali njegovi iznajdljivosti in jo občudovali.
    Seveda, rekli boste, da je še veliko takih, nedolžnih in preprostih, kot otroci morajo biti. Samo poglejmo okrog. Toda zdi se, da se njih starostna meja niža, kot se niža starostna meja otrok prvega razreda. Bog ve, koliko bi bil star slovenski otrok, ki bi ga Gospod – če bi seveda hodil po naši deželi - še lahko postavil za zgled preprostosti in nravnosti?

    Na »karierske« načrte apostolov Kristus pravi: »Kdor mene sprejme«. Kdor resnično sprejme Kristusa v svoje srce in na sebi izkusi Božjo ljubezen, bo sposoben velikih stvari. Sposoben bo narediti prvi korak do drugega in sprejeti tisto, česar sicer ne bi zmogel. Sposoben se bo odpovedati prvemu mestu, ne da bi bil zaradi tega zagrenjen, saj je prej okusil, »kako dober je Gospod«. Odprimo se njegovi ljubezni in mu predajmo svoje skrbi in težave, pa tudi svoje lepe trenutke, da jih blagoslovi.