Jakobova in Janezova prošnja

   Zebedejeva sinova Jakob in Janez sta stopila k njemu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedèl na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.« Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Mr 10,35-45

VERA JE V SLUŽENJU

   Svet, v katerem živimo, je naravnan tako, da gleda negativno na pojem služenja. Večina ljudi želi biti v ospredju in na položajih, kjer bi jim drugi služili. Mnogo stvari bi rad človek dosegel. Želje so mnogokrat tako velike, da so težko uresničljive. Premalo se zavedamo, da imamo neke meje, s katerimi se moramo sprijazniti. Dokler bomo živeli v prepričanju, da za svoje življenje nismo nikomur odgovorni, ne bomo zadovoljni in nam trenutne sreče ne bodo v blagoslov. Življenje smo prejeli od Boga, on nam je zaupal določeno nalogo in zato pričakuje, da se izkažemo kot močni in zanesljivi ter nehamo biti sanjači v oblakih. Za Boga smo potrebni na zemlji, kjer nas ljudje potrebujejo. S pristnim služenjem sočloveku, prežetim z ljubeznijo in vero, bomo delali velike reči, ki bodo všeč Bogu. Danes je tudi misijonska nedelja, ko se spominjamo naših misijonarjev, ki z ljubeznijo in požrtvovalnostjo širijo Jezusov nauk med ljudmi, ki veselega oznanila še ne poznajo. Zakaj so tako uspešni? Ker s svojim življenjem, predvsem s služenjem bližnjemu in pomoči potrebnim izražajo globoko vero v Kristusa. Začeli smo tudi leto vere. Kako bomo v razkristjanjeni Sloveniji oznanili veselo oznanilo? Besede ne pomagajo, saj vsi samo govorijo, iz tega pa je pogosto bolj malo. Pomaga edino zgled, da živimo tako, kot nas Jezus uči. Delujmo iz vere tako, da bomo služili bližnjemu, kot svojemu bratu ali sestri. Če sami ne bomo živeli evangelija, ne bomo uspešni pri oznanjevanju.

   Vsega tega pa ne moremo uresničevati, če ne upoštevamo tega, kar nam naroča apostol Pavel v pismu Hebrejcem (4,14-16): »Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala« (v.14). Naša volja ni dovolj za srečno in skladno življenje. Volja mora biti podprta z milostjo in naša hrepenenja in iskanja blagoslovljena od zgoraj. Veroizpoved je osnova, ki daje našemu življenju smer in smisel. Ne gre za kakšen težek nauk, ampak za stvari, ki so zapisane v našem srcu. Tam nam je Bog najbolj blizu in nam razodeva vse, kar potrebujemo za srečno in zadovoljno življenje. Samo odpreti se mu moramo, da bomo slišali in mogli sprejeti to, kar želi od nas.

   Evangelij po Marku (10,35-45) nam prestavi prošnjo apostolov Jakoba in Janeza, da bi bila tesno ob Jezusu v njegovem kraljestvu. To drugim apostolom ni všeč, zato jim Jezus pove, da v njegovem kraljestvu ne bo tako, kot je pri svetnih vladarjih. Pri njem največ šteje služenje, saj pravi: »Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.« Prva mesta so vedno mikavna. Častno je biti ob predsedniku ali kakšni drugi zelo pomembni osebnosti. Toda zveze in častni položaji nam ne bodo nič pomagali pred sodnikom, ki bo spraševal: »Kako si me imel rad v ubogem, osamljenem, lačnem, preganjanem, bolnem.« Samo ljubezen nekaj velja, vse drugo so modni dodatki. Tudi naša vera je bolj klavrna, če preziramo ali se izogibamo revnim, ubogim, stiskanim ljudem z roba družbe. Če resnično hočemo slediti Jezusu, moramo odvreči svoj napuh in pomembnost, ter seči v roko slehernemu človeku, ki nam pride naproti. Brez dobrih del naša vera ne bo rodila sadov. Jezus nam ponuja kraljevsko pot v svoje kraljestvo. Le-ta je v zastonjskem služenju iz ljubezni. Ne moremo služiti ljudem, če nimamo dovolj močne ljubezni. Ljubezen nas osvobaja in nas povezuje med seboj in z Bogom.

   Bog nam pomagaj, da bi zmogli premagati svoj napuh in razne predsodke ter se odpreti Bogu in ljudem v resničnem služenju, ki ne išče povračila. Prosimo tudi za dar vere in nesebične ljubezni, saj brez Božje milosti ne moremo ničesar storiti za svoje zveličanje.