Verujemo v Kristusovo božanstvo

   Tisti čas je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezarêje Filípove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi: Eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovóril in rekel: »Ti si Kristus.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali. In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govóril.

   In Peter ga je potegnil k sebi in mu začel braniti. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in posváril Petra: »Poberi se! Proč od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«

Mr 8,27-35

KAJ MI POMENI JEZUS KRISTUS

    »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« je Jezus vprašal apostole, kot beremo v današnjem evangeliju. Ti so z veseljem posredovali različna mnenja, zato gre Jezus še dalje in neposredno vpraša apostole: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Osebno vprašanje je apostole spravilo v zadrego in pogumen je bil samo Peter, ki je izjavil: »Ti si Kristus!« To ni bil njegov odgovor, ampak tako mu je dajal Duh, da je govoril resnico, ki je večina ni poznala. Jezus tudi danes sprašuje vsakega izmed nas: »Kaj ti pomenim?« Lahko rečemo, da je kar težko vprašanje in verjetno bi dobili zelo različne odgovore od ljudi današnjega časa. Verjetno marsikdo sploh ne bi odgovoril na to vprašanje, ker nima svojega osebnega mnenja in še manj prepričanja o tem, kdo je Jezus. Toda vsak kristjan bi moral imeti svoj osebni odgovor na vprašanje: »Ali verujem v Boga ali v nekoga ali celo v nekaj, kar je samo plod moje domišljije?« Prepričani kristjani bomo šele tedaj, ko se bomo trudili za močno, gorečo vero, ki je sposobna premagati sleherno krizo. Za vero v pravem pomenu besede pa moramo imeti tesen odnos z Jezusom, biti odprti za njegovo delovanje in usmerjati svoje življenje tako, kot nas on sam uči po razodeti Božji besedi.

    V dneh, ko je ozračje vsevprek prepredeno s sprenevedanjem, zlaganostjo, udrihanjem po tem in onem, po dolgem in počez, nas Gospod sprašuje, kdo, menimo, da je. »Kako, Gospod, si res v teh težkih časih ti najpomembnejši? Ali res moram na to vprašanje odgovoriti zdaj, ko pa na toliko drugih, vsaj na videz pomembnejših vprašanj, nimam pravega odgovora?« In vendar, čim bolj si prizadevamo, da bi to vprašanje potisnili od sebe proč, tem bolj se nam vedno znova pojavlja pred očmi in nam ne da miru. Ko vidimo, da se mu nikakor ne bomo mogli izogniti, se zatopimo v premišljevanje. Kmalu se v naših mislih pojavi odgovor, ki ga ne moremo spregledati in za katerega vemo, da nikakor ni mogel zrasti na našem zelniku. Preveč očitno je, da nam je bil tak odgovor, navržen od Svetega Duha: »Ti si moj ljubljeni  Gospod, Sin živega Boga! Ti si Jagnje Božje, ki je zame prelilo svojo kri – zame umrlo na križu, da bi jaz po tvoji smrti lahko živel.« Kar ne moremo verjeti, da nekomu, ki ni kar »nekdo«, toliko pomenimo. Kako drugačen je ta Nekdo! Kako vzvišena in brezpogojna je njegova ljubezen, kako visoko presega vsako drugo ljubezen, ki smo jo kdajkoli izkusili!
    Pa vendar nas žalosti misel, da moji bratje in sestre, s katerimi nas povezuje prav ta vzvišena in vse presegajoča Ljubezen, ne vedo kdo si, Gospod. Ne moremo dojeti, da te ljudje »v naših vrstah« ne poznajo, da se mnogim niti ne sanja, da si ti, Gospod, danes živ, da tudi danes ozdravljaš bolne, izganjaš hude duhove, spotoma učiš svoje učence ... Kako ubogi so, ker te ne poznajo! Prosimo te zanje, Gospod, razodeni se jim!
Še bolj ubogi se zdijo tisti, ki mislijo, da te poznajo, pa kljub vsemu poskušajo hoditi za teboj – živeti krščansko življenje – z lastnimi močmi. To je slabše, kot če bi hoteli zamenjati gumo na avtomobilu z golimi rokami.
    Jezus nas vabi, da se odpovemo sebi, vzamemo svoj križ in gremo za njim. Za Kristusom lahko gremo le pristni, takšni kot smo, z vsemi križi in težavami, brez maske na obrazu. Jezus nas sprejema takšne, kot smo, nam zaupa in je prizanesljiv. Tistim, ki so se pritoževali nad svojimi težavami in križi, je sv. Janez Bosko odgovarjal: »Je naše življenje res težko? Saj so bili vedno taki časi, toda Bog ni nikoli odrekel svoje pomoči!« Naj nas Gospod blagoslavlja in nam pomaga, da v težavah in trpljenju ne bomo obupavali.