Jezus pomaga bolnikom

   Tisti čas je odšel Jezus iz pokrajine Tira in prišel skozi Sidon h Galilejskemu morju sredi pokrajine Deseteromestja. Pa mu pripeljejo gluhega in nemega in ga prosijo, da bi položil roko nanj. Vzel ga je od množice vstran, mu vtaknil prste v njegova ušesa in se mu s slino dotaknil jezika; in pogledal je v nebo, zavzdihnil in mu rekel: »Efeta!« to je: »Odpri se!« In kar odprla so se mu ušesa in razvezala se je vez njegovega jezika in je govoril prav. Naročil jim je, naj tega ne pravijo nikomur; pa bolj ko jim je naročal, bolj so razglašali. In na vso moč so strmeli, govoreč: »Vse je prav storil: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«

Mr 7,31-37

»ODPRI SE!«

   V današnjem evangeliju spremljamo Jezusa, ki ozdravi gluhega, ki tudi težko govori. Kljub temu, da jim Jezus prepove govoriti o tem dogodku, so ljudje tako navdušeni, da ne morejo biti tiho. »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo!« je vzklikala navdušena množica in hvalila Jezusa. Zakaj danes ne prepoznamo več čudežev in mnogi zavračajo Boga? Vzrok je v nas kristjanih, ki smo premalo pričevalni. Neverni morajo prepoznati v nas Boga in navdušenje nad njim, ki sprejema, odpušča in daje vero v življenje. Če je drugače, se moramo vprašati, kaj delamo narobe. Naj nam Bog stoji ob strani in nam pomaga, da bomo prepoznali izzive našega časa in našli pravi odgovor za reševanje sodobnih problemov. Ob razmišljanju o nastalih razmerah pa ne pozabimo na molitev in zahvalo Bogu, da nas ima še vedno rad, kljub naši nezvestobi. Jezusu ni bila nobena stiska tuja, zato je ozdravljal bolnike z raznimi boleznimi. Kakšne pa so naše težave? Zaupajmo jih Jezusu in ne bojmo se prinašati pred Jezusa svojih skrbi, stisk in težav. On hoče biti naš odrešenik tudi danes.

    Večji problem današnjega časa je notranja gluhota, ko poslušamo, pa ne slišimo niti sočloveka niti tega, kar nam govori Bog. Lahko bi … iskali mnoge zasilne izhode ob današnji Božji besedi, samo da se nam ne bi bilo potrebno poistovetiti z gluhim. Smo res podoben gluhemu? Saj vendar poslušamo toliko ljudi! Dan za dnem prihajajo in govorijo. Seveda jih poslušamo, vendar ali jih tudi slišimo? Marsikdo lahko zelo hitro reče, da v svojem življenju posluša. Posluša sozakonca, posluša sodelavce v službi, marsikdo posluša svoje otroke oz. svoje starše, posluša radio in tudi ob gledanju televizije posluša, a ne sliši.
    Spodbuda ob dogodku Jezusove ozdravitve gluhega je ravno v tem, da prosimo Gospoda, naj odpira naše slušne kanale v življenju, da bi slišali vsakega človeka, da bi se brusili v pravi občutljivosti. To ne pomeni, da smo takoj v »nizkem štartu« pomagati nekomu, ker lahko s tem naredimo več škode kot koristi, lahko človeku odvzamemo njegovo odgovornost in sposobnost, da razreši situacijo v svojem življenju. Zato je tako pomembno prav slišati. Uspešna komunikacija je ravno v tem, da je sporočilo, ki ga pošiljamo, na drugi strani slišano, čim bolj na način, kot smo ga želeli posredovati. Danes v naših odnosih zelo hitro delamo zaključke, menda da vse vemo drug o drugem, še preden nekdo odpre usta. Že res, da v nekaterih odnosih vztrajamo že leta in leta, vendar to ne pomeni, da vsakič znova ne moremo slišati nič novega. Mnoge ljudi presojamo po zunanjem videzu. Še največkrat pa se nam lahko zgodi, da prej dajemo pametne nasvete, kot pa da bi najprej pustili drugi strani, da sploh sporoči in ima občutek, da je slišana. Čeprav drugi spregovori le s tišino ali mrmranjem, nam tudi s tem nekaj sporoča. Zelo glasno sporočilo dajejo večkrat mladi: »Joj, kako ste vi ta starejši vedno pametni; vse 'kao' veste!« Kaj iz tega stavka slišimo? Smo gluhi?
    Zato se vedno znova učimo, da preverimo, če smo prav slišali, ali pa povprašamo, kako nas slišijo drugi. Povabljeni pa smo tudi pred Gospoda, da nas ozdravlja gluhosti in govorne okorelosti. Slišimo tudi to?