Kristus ima besede večnega življenja

   Tisti čas je veliko njegovih učencev reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govóril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govóril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajstérim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.«

Jn 6,60-69

VERA JE DAR

    Današnji evangelij je nadaljevanje Jezusovega govora o kruhu življenja. Marsikateremu od njegovih učencev ni bilo nič jasno, kaj Jezus govori, zato so godrnjali nad njim rekoč: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati!« Vsaka odpoved je zahtevna, kajti v naši naravi je, da iščemo bližnjice za uspeh in lagodno življenje. Čim manj vložka za čim večjo srečo. Toda na tak način se stvari ne izidejo. Eden bo vedno potegnil krajši konec. In zakaj bi morali biti med poraženci prav tisti, ki komaj živijo? To ni pravično. Zato Jezus zahteva, da krotimo svoje telo in si bolj prizadevamo za duhovno rast in zgledne medčloveške odnose. Ko pa od drugega zahtevamo, naj se kakšni stvari odpove v prid drugega, izpademo trdi in nemogoči. Če smo dovolj ponižni, moremo to razumeti in se ne pritožujemo. Da pa moremo razumeti Jezusove besede, moramo imeti dovolj močno vero. Jezus nam pravi: »Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta!« Vera ni privilegij, ampak nezaslužen dar, ki ga podarja nebeški Oče vsakemu glede na odprtost njegovega srca. Zato je treba prepoznati darove, ki smo jih prejeli, trgovati z njimi in biti hvaležen Bogu za njegovo ljubezen.

    Današnji ljudje velikokrat tudi Božjo besedo jemljemo in premišljujemo preveč samo glede na svoj jaz; kaj neki odlomek pove oziroma kako nagovarja mene. Pri tem pa zanemarimo dolgoletno tradicijo in učiteljstvo Cerkve. Ta naša ozkost je podobna, pravzaprav enaka, bi lahko rekli, kot pri Jezusovih učencih v današnjem evangeliju. Trdnost krščanstva je povezana z zvestobo in težo vsakdanjega križa. Zato te skale ni moč zdrobiti ne premagati ter uničiti. Jezus nas v veselju in trpljenju vodi k Očetu. On je pot! Pri vsakem prejemu zakramentov obljubimo zvestobo. Pa smo tolikokrat nedosledni. Od kod Petru taka vera in moč za tako odločen odgovor? Dano mu je bilo. Pa vendar je to prečudovito izpoved zvestobe pozneje še prekršil; celo zatajil je Gospoda. Kaj to lahko pomeni za nas? Nezvestoba, padec ali greh ali kriza niso tako veliki, da nas Božja ljubezen in usmiljenje ne bi iz tega potegnila. Kesanje in odpuščanje je potrebno za spreobrnjenje in trdnejšo vero. In ko se približamo obči resnici in Resnici, smo zopet skupaj s Petrom v polnosti sposobni reči v iskrenosti svojega srca z ljubeznijo: »Besede večnega življenja imaš in trdno verujemo in vemo, da si Sveti od Boga.« Prepričan sem, da je taka vera in bo taka vera reševala slovenskega človeka in naš narod.

    Tudi mi lahko in hočemo v tem trenutku ponoviti Petrov odgovor, zavedajoč se lastne človeške krhkosti, svojih problemov in težav, toda z zaupanjem v moč Svetega Duha, ki se izraža in razodeva v občestvu z Jezusom. Vera je dar Boga človeku in je istočasno tudi svobodna in popolna izročitev človeka Bogu. Vera je učljivo poslušanje Gospodove besede, ki je 'svetilka' našim korakom in 'luč' na naši poti. Pri teh prizadevanjih naj nam pomaga Gospod s svojo milostjo, ki jo v obilju izliva v srca vernih.