Živeti moramo le v moči Jezusovega kruha

   Tisti čas so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: ›Vsi se bodo dali poučiti Bogu.‹ Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«

Jn 6,41-51

KRUH ZA ŽIVLJENJE SVETA

    Že prejšnjo nedeljo smo razmišljali o mani, ki so jo Izraelci uživali v puščavi, in o kruhu življenja. Tokrat Jezus gre še dalje. Pove, da je on  sam živi kruh, ki je prišel iz nebes, in da ima tisti, ki uživa ta kruh, večno življenje. Kaj je mana in kaj »pravi kruh« iz nebes? Jezus sebe ne imenuje »mana«, ampak »pravi kruh iz nebes«. Ljudem je bilo to težko verjeti, ker so vedeli, kje je živel trideset let ter kdo so njegovi starši in drugi sorodniki. Zato je v evharističnem govoru pozornost poslušalcev obrnil na nebeškega Očeta, na Boga, v katerega poslušalci verujejo. Njemu je treba verjeti. Oče pa poučene v resnici vodi k Sinu. Samo Sin v resnici pozna Očeta. Zato le on lahko razodene Očetovo bistvo. In samo on nas lahko pripelje v Očetovo večno življenje. 
    Samo v Božji modrosti je mogoče razumeti, da se nam Bog daje v hrano. Obstajajo ljudje, ki so zelo oddaljeni od Božje modrosti, imajo pa sami sebe za modre. Taki vprašajo: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« In si mislijo: Ali je mogoče na svetu še kaj bolj nespametnega? Toda v Jezusu se ni utelesila modrost tega sveta, ampak Božja modrost, ki pravi: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« Kdor to gostijo odkloni, poslednji dan ne bo prejel večnega življenja. Ne bo vstal v življenje. Vstal bo v pogubljenje. Kajti vsi bomo vstali: eni k življenju, drugi k obsodbi. Za razlago Jezus poseže v poslednjo Božjo skrivnost: kakor Sin živi v Očetu, tako bo vsak, ki uživa evharistijo, živel v Kristusu. Ljudje, ki razmišljajo modro, bodo postavljeni pred skrivnost Svete Trojice, da bi doumeli, da lahko pridejo v dokončno življenje samo skozi Sveto Trojico. 

    »Kruh, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« S temi besedami je Gospod pojasnil resnični pomen daru svojega življenja za vse ljudi. Govore nam tudi o notranjem sočutju, ki ga ima Gospod do vsakega človeka. Evangeliji pogosto poročajo o Jezusovem sočutju do ljudi, zlasti do trpečih in grešnikov. Na zelo človeški način je Jezus izražal Božji zveličavni načrt za vsakega človeka, da bi dosegel resnično življenje. Vsako obhajanje evharistije zakramentalno aktualizira dar, ki ga je Jezus naklonil z darovanjem lastnega življenja na križu za nas in za ves svet. Hkrati nas Jezus v evharistiji naredi za pričevalce Božjega sočutja do vsakega brata in sestre. Tako se ob skrivnosti evharistije rojeva služba ljubezni do bližnjega, ki obstaja prav v tem, da v Bogu in z Bogom ljubim tudi sočloveka, ki ga sicer ne maram ali niti ne poznam. To pa je mogoče le iz notranjega srečanja z Bogom, srečanja, ki je postalo skupnost volje in sega prav do čustev. Tedaj se učim, da na sočloveka ne gledam več s svojimi očmi in čustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa.
    V drugem berilu (Ef 5,15–20) apostol Pavel priporoča, naj skrbno pazimo, da bomo svoje življenje živeli pametno, ne nespametno. Pametnost, modrost življenja ne pomeni zgolj razumskega pretehtavanja. Gre za premišljevanje o življenju, prepojeno z molitvijo, s slavljenjem Boga, iskanjem prave poti skozi življenje, da bi s celotnim življenjem uresničili Božjo voljo. Evharistično življenje v Kristusu nas polagoma ob našem gorečem sodelovanju tako prečisti, da se v srcu oglasi nenehna pesem, ki je odgovor na pesem v Kristusovem srcu, ki proslavlja Očeta in se mu zahvaljuje, da se sme v imenu Svete Trojice žrtvovati za človeštvo.

    Priporočajmo se Devici Mariji in jo prosimo, naj nas vodi na srečanje z Jezusom, da bo naše prijateljstvo z Njim vedno močnejše. Prosimo jo, naj nas uvede v polno občestvo ljubezni z njenim Sinom Jezusom, živim kruhom, ki je prišel iz nebes, da nas bo v globini našega bitja prenovil.