Kristus daje za vse kruha v obilju

   Tisti čas se je Jezus prepêljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je vzpel na goro in tam sédel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovska velika noč. Ko je Jezus povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovóril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Recite ljudem, naj sedejo.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož.

   Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdélil med sedeče. Prav tako je razdélil tudi ribe, kolikor so jih hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je stóril znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvêsti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.

Jn 6,1-15

ŽELIMO SE NASITITI

    Jezus je v puščavi s petimi hlebi in dvema ribama nasitil lačno množico. Ko so ljudje videli čudež, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Pogosto nas popade lenoba, saj bi vsi radi čim lagodneje živeli in uživali v brezdelju. Jezus se je pred množico umaknil, ker so ga nameravali na silo odvesti, da bi ga postavili za kralja. On noče delati namesto nas, ampak bi rad bil naš sopotnik, tisti, ki nas razume in nam želi pomagati, da bi sami zmogli biti njegova podaljšana roka, ki blagoslavlja, pomirja in deli duhovno hrano. V današnjem prizoru so apostoli le posredovalci. So orodja, po katerih naj bi Jezusovo sočutje doseglo vse in vse nasitilo. Jezus se vzpne na hrib. Tam nasiti množico, tako da pomnoži kruh. Ga pomnoži, ne ustvari. Spomnimo se prizora Jezusovih skušnjav v puščavi. Tam je skušan, da bi kamne spremenil v kruh in tako vsem dokazal, da je On Odrešenik. Jezus se mora po pomnožitvi kruha za množico umakniti in ostati sam, da ne bi ogrozil in spravil na slab glas svojega poslanstva.
    Če gledamo sam dogodek pomnožitve, nam mnoge podrobnosti lahko vso globino še bolj osvetlijo. Smo v puščavi. Velikonočni prazniki so blizu. Po tleh je veliko trave. Obedovali bodo razporejeni v skupine po sto in po petdeset. Vsi ti podatki spominjajo na organizacijo izraelskega ljudstva v puščavi, ko je bila sklenjena zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Jezus bo v svojem govoru še posebej naglasil, da je on sam resnični nebeški Kruh, ki hrani in daje življenje, počitek in novih moči. V moči tega kruha se uresničuje dokončna zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Omemba ostankov kruha poudarja obilje milosti, ki jih daje nova zaveza. Nova zaveza je namreč dana vsem. Čudež je simbol obhajanja evharistije. Izid pomnožitve kruha je dramatičen. Vsi jedo, vsi se navdušijo, a nobeden v resnici ne razume in nihče ne zna videti Božjega delovanja. Jezus si bo zaman prizadeval, da bi razumeli. Ljudje bomo lahko razumeli šele takrat, ko se bomo znova ozrli Vanj, ki smo ga prebodli. Kruh bo postal kruh življenja šele takrat, ko bo kazal na Božje ljubeče trpljenje za človeka. 
    Božja ljubezen do nas nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu. Mi bi radi potešili svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabili za to. Težko pa svoja hrepenenja odpremo Bogu in še težje sprejmemo njegovo milost. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve. Čeprav ob različnih priložnostih stori vse, da bi mi lahko razumeli, dobro ve, da bo moral iti v Jeruzalem, kjer bo na križu v vsej polnosti zasijala resnica njegove ljubezni do ljudi. Šele takrat bo lahko osvojil srca in jih vnel z isto ljubeznijo. 

    Vsi smo lačni Kruha, ki nasiti za zmeraj. Zato ne zapravljajmo preveč za jed, ki mine, ampak iščimo hrano, ki daje moč za večno življenje. Jezus nas v tabernaklju vsak dan pričakuje, da se mu približamo in ga prosimo: »Gospod nisem vreden, da prideš k meni, vendar te potrebujem!«