Jezus pošilja apostole

   Tisti čas je Jezus poklical k sebi dvanajstére in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naróčil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Govóril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko hudih duhov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravili.

Mr 6,7-13

OZNANJAJMO EVANGELIJ

    Počitnice so tudi čas novih maš. Iz leta v leto jih je manj in mnogi se resno sprašujejo, če je Bog na Slovence pozabil. Ni pozabil. Mlade še vedno vabi, da bi jih po dva in dva poslal po naši majhni deželi, da bi pričevali o Božji ljubezni. Marsikatera vrata so zaprta pred takšnimi obiskovalci, a ne le zaradi tega, ker Boga ne bi marali, ampak tudi zato, ker so tisti, ki oznanjajo Boga, slabi pričevalci. Bog me ima rad, sicer me ne bi imel v svojih zamislih. To njegovo ljubezen moram predati naprej tako, da bodo drugi opazili, da ne iščem kakšne koristi, ampak želim dobro vsakemu, s katerim se srečam. Moj zgled mora privabiti druge, da bodo zahrepeneli po Bogu in ga začeli iskati. Zato iskreno prosimo Jezusa, naj okrepi našo vero, utrdi naše upanje in vžge v nas močan plamen ljubezni. Jezus je poslal dvanajstere po dva in dva oznanjat evangelij. Eden lahko hitro obnemore; potrebujemo torej veliko takih, ki bodo slišali Jezusov glas in se odzvali. Tudi mi sami podpirajmo svoje duhovnike, molimo za njihovo zvestobo in mladim govorimo lepo o duhovnih poklicih.   

    Z Božjega vidika ima Jezus najprej oblast, da nam vsem pokaže in omogoči resnično spoznanje Boga. A prav zaradi tega se nam pogosto zdi njegova beseda neprijetna. 
Gledano s človeške strani Jezus izpolnjuje naša najgloblja hrepenenja. Zadovolji lakoto po spoznanju ter resničnem in polnem osebnem odnosu z Bogom, s seboj, z bližnjimi in s stvarstvom. V moči Svetega Duha nam vsem podarja svoje življenje. Danes skupaj z vso Cerkvijo prosimo Boga: »Oče, naj nam bo tvoj Sin od vsega najbolj dragocen. On razodeva svetu skrivnost tvoje ljubezni in naše resnično dostojanstvo. Napolni nas s svojim Duhom, da ga bomo z vero in dejanji oznanjali svojim bratom in sestram.« Prosimo, da bi se Gospodovo obličje v vsem sijaju razodelo vsakemu človeškemu srcu. Očetov blagoslov zajema vse naše življenje. Kakor svojim apostolom Jezus tudi nam zaupa poslanstvo, naj naše življenje razodeva Boga in omogoča, da srca bratov in sester zaznajo Očetov blagoslov, se v njem ukoreninijo in se naučijo živeti v njem. Če se učimo živeti v blagoslovu in iz njegove moči, nam nič ne more ukrasti miru, ki ga Očetov blagoslov ustvarja v naših srcih. 
    Jezus povabi učence, naj si pred tistimi, ki ne sprejmejo miru Očetovega blagoslova, otresejo prah s sandal. S tem jih seveda ne vabi k maščevalnosti, ampak jih vabi, naj rečejo: »Mir, ki ga vi niste sprejeli, nas ni zapustil. Lahko ga zavrnete, ne morete pa ga ustaviti, da bi bil podarjen drugim. Moč evangeljskega oznanila je moč Božjega miru, ki doseže vse.» Njegov mir zdravi, prenavlja in vsem kaže sijaj lepote Boga, po kateri hrepenimo vsi ljudje. Učenci so odgovorni za to, da pokažejo, kako Božji mir potrjuje njihovo življenje. Le tako si bodo Božjega miru zaželeli tudi drugi. Božja ljubezen se dotakne tistega, ki noče živeti v utvari, vidi svoj greh in prizna, da je Božji dolžnik. Božja svetost in sijaj njegove ljubezni do nas v nas postane želja po miru z vsemi, po solidarnosti do vseh. Poklicani smo biti preroki, oznanjevalci Božjega miru, ki ozdravlja in poživlja. Poklicani smo, da Božji mir živimo kot najbolj dragocen zaklad srca in Božji dar.