Kristusa rojaki niso sprejeli

   Tisti čas je Jezus prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govóril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je polóžil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri.

Mr 6,1-6

SPOŠTUJMO SLEHERNEGA ČLOVEKA

    Biti uspešen in priznan je velika želja vsakega človeka. Verjetno je tudi Jezus kot človek hotel narediti v domačem kraju dober vtis na vaščane, a je naletel na odpor. Nihče si ne želi, da bi kdo izmed sokrajanov zelo odstopal od povprečja. Vsi naj bi bili enaki, da ne bi bilo zavisti med ljudmi. Hkrati pa dobro vemo, da je to nemogoče, ker nimamo vsi enakih darov. Jezus se ni mislil povzdigovati nad druge, ampak je hotel svojim domačim pomagati, a ti so ga zavrgli. V današnjem evangeliju nam želi Jezus povedati, da je najtežje uspeti v domačem kraju, saj nas imajo soljudje za sebi enakega in nam ob velikem uspehu bodisi ne verjamejo, misleč, da nas preveč dobro poznajo, ali pa jih premaga zavist in nevoščljivost. Zato se trudijo, da izničijo naše uspehe, da bi nas na ta način postavili na »realna tla«.

    Take stvari se še pogosteje dogajajo na duhovnem področju, kjer se hitro lahko zgodi, da nas imajo za nenormalne, za fanatike ali kaj podobnega. Na ta način poizkušajo nevtralizirati naš dar, ki ga imamo iz odnosa z Bogom. Prav današnji evangelij nas izprašuje, ali ni morda res, da tudi mi včasih jemljemo Kristusove besede s pridržkom. Kljub temu da se čudimo prilikam, stvarem, dogodkom v skupnem in osebnem življenju in jim pripisujemo nadnaravno in Božjo moč, smo podobni poslušalcem v shodnici, ki dvomijo, so celo zavistni. Niso mogli doumeti, da je Jezus človeški in tudi Božji obenem. Omalovaževanje je grda človeška lastnost, ki vodi v zavist in celo sovraštvo. Zato Jezus pravi, da prerok ni brez časti, razen med svojimi. Ob tem se lahko vprašamo najprej, kakšen je naš odnos in kako razmišljamo o Božjih sledeh v vsakdanjem življenju. To se lepo pokaže v naši osebni molitvi, v obhajanju zakramentov, v tem, kako vidimo stvarstvo. Včasih se zgodi, da je tisti, ki je čim bližje Bogu, vedno dalje od ljudi. Rečeno drugače: svetnika mnogi ne razumejo, ker je preveč drugačen od drugih ljudi. Zato je najtežje govoriti ljudem, ki te poznajo in rečejo: »Kaj nam bo ta solil pamet. Saj vemo, kdo so njegovi starši!« To nas ne sme ustrašiti na poti spreobračanja in duhovne rasti. Božji besedi morda pozorno sledimo ali jo samo bežno preberemo, lahko pa o njej celo dvomimo ali, kar je najhujše, smo do nje brezbrižni. V počitnicah naj bi zavestno iskali Božje sledove v stvarstvu in se trudili pozitivno gledati na dogodke in stvari vsakdanjika.

    Dalje se nam postavlja vprašanje, kaj mislimo in kako ocenjujemo ljudi. Ali znamo videti in iskreno pohvaliti ljudi, ki se trudijo za dobro? Ali pa takoj najdemo neko pomanjkljivost in imamo tisoč izgovorov in argumentov, včasih popolnoma neupravičenih? Zakaj ne znamo sprejeti, da tudi nekdo, o katerem imamo ali vemo nekaj slabega, lahko naredi tudi kaj dobrega in velikega? Težko spreminjamo slaba mnenja v dobra. To se ne dogaja samo, kadar razmišljamo in se pogovarjamo o ljudeh, ki niso neposredno povezani z nami, so daleč od nas, pogosto se to kaže v naši najbližji sredini, družini, soseski, župniji, duhovniški in redovniški skupnosti. S kakšno pravico moremo dvomiti v nekoga, ker je preprost tesar in ima morda sorodnike, ki so po našem mnenju manjvredni?

    Ustvarjeni smo po Božji podobi in sličnosti, vendar mnogokrat drug ob drugem doživljamo, kako nas sovraštvo, vojne in slabi medsebojni odnosi ponižujejo, da se počutimo kot pretepene živali, ki se skrivajo. Naj nam Božji blagoslov pomaga, da se bomo vedno zavedali svojega dostojanstva in se bomo trudili za pravo spoštovanje slehernega človeka.