Jezus pokliče deklico nazaj v življenje

   Ko se je tisti čas Jezus prepèljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da ozdraví in ostane pri življenju!« In odšel je z njim.

   Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge.

   Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Obrnil se je v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«

   Ko je še govóril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja? « Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovôlil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslôvil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Prijel jo je za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar pomeni: Deklica, rečem ti, vstani! Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naróčil, naj tega nihče ne izve, in je vêlel, naj ji dajo jesti.

Mr 5,21-43

SAMO VERUJ!

    Na današnjo nedeljo nam evangelist Marko predstavlja pripoved o dveh čudežnih ozdravljenjih, ki ju je Jezus storil dvema ženama: hčeri enega od predstojnikov shodnice, ki mu je bilo ime Jair, ter ženi, ki je trpela zaradi krvavitve. Zdravje je človekova največja vrednota. Kaj vse bi ljudje žrtvovali, da bi se znebili bolezni. Tudi naše molitve so v veliki meri povezane s prošnjo za zdravje, za ureditev medsebojnih odnosov in za boljše duhovno počutje. Tudi medsebojne odnose lahko primerjamo z zdravjem in naša notranja sreča je sad dobrega telesnega in duhovnega počutja. Zato je Jezus rad ozdravljal bolne in nesrečne. Gre za dva vidika ozdravljanja. Jezus se skloni nad človeško trpljenje in ozdravi telo. Nato je duhovni: Jezus je prišel ozdravit človekovo srce ter podarit zveličanje, za kar zahteva vero Vanj.

    Obujenje Jairove hčerke je ena najbolj ganljivih evangeljskih pripovedi. V ospredju je prizor na bregu jezera. Jezusa obkroža množica, ko se do njega prerine mož, ki mu je videti, da trpi, pade pred Jezusove noge in ga prosi: »Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju.« Jezus se ustavi sredi govora in gre z možem proti njegovi hiši, sledi pa mu množica, ki se noče odpovedati Učiteljevi bližini in morda upa, da bo priča čudežu. Drugi prizor se zgodi na poti. Neka žena, ki je krvavela, se je skrivoma približala Jezusu, da bi se dotaknila njegove obleke, in je hipoma ozdravela. Medtem ko Jezus govori z njo, pridejo Jairovi domači in mu povedo: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus, ki je vse slišal, je rekel predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« To je skoraj kakor odpev v Jezusovih ustih. Tudi ženi, ki je pravkar ozdravela od krvavenja, je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«

    Podobno kot Jezus tudi Pater Pij ni nikoli delal čudežev zase ali pa zato, da bi dokazal, da je svetnik; delal ali bolje izprosil jih je od Boga samo zato, da je lajšal trpljenje ljudi. Bog trpi z nami, ne omeji se na to, da bi nas le od daleč opazoval, ko trpimo. Edina beseda, ki lahko vsaj malo osvetli temo bolečine, je »vera«. Ko Jezus priporoča ljudem, naj se obrnejo nanj v veri, ne misli le na vero v moč, da lahko stori čudež, za katerega prosijo, ampak na vero vanj. Vera – pa naj se pričakovani čudež zgodi ali ne – da ne bomo nikoli razočarani nad bistvenim. Evangelij natančno razlikuje dve vrsti vere: verjeti nekaj in verovati »v« nekoga. Ko gre za Boga, je druga veliko pomembnejša od prve. Jezus pove Marti in vsem nam: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Največji čudež je verovati »v« njega. Potem vse postane mogoče. Izkušnja številnih ljudi dokazuje, da se tudi takrat, ko se ne zgodi pričakovani čudež, zaradi vere lahko zgodi nekaj, kar daje življenju nov smisel.

Še nekaj drugega je povezano z evangeljskim odlomkom. Poleg telesne smrti gre še za drugo smrt, za smrt srca in duše. Smrt duše nastopi, ko človek živi v grehu; smrt srca nastopi, ko človek živi tesnobno, obupuje ali pa je neprestano žalosten. Jezusove besede: »Talíta kum – deklica, vstani!« torej niso namenjene le mrtvim dečkom in deklicam, ampak tudi živim fantom in dekletom. Kako žalostno je videti … žalostne mlade. In koliko jih je med nami! Žalost, črnogledost, brezvoljnost je vedno nekaj težkega, toda ko to opazimo ali pa slišimo pri mladih, nas še bolj stisne pri srcu. Marsikdaj nam je, da bi v sebi zakričali: »Okrutni in zlobni svet, ki mladim ubijaš veselje do življenja! Obljubljaš jim širino morja in višino gora, potem pa jih puščaš s suhimi usti in z ranjenim srcem.«

    Povabilo, da bi verovali, je namenjeno tudi nam vsem. Zato se ne bojmo vere v skrivnostno moč Kristusovih besed, in z zaupanjem kličimo današnjim mladim in manj mladim, ki so v srcu mrtvi: »Talíta kum – pogum, fant in dekle, pogum, mož in žena,  vstani, predrami se, 'odloži svojo žalost'; nehaj uživati v nerodovitni črnogledosti, pojdi naproti drugim in oni bodo prišli naproti tebi!«