Gorčično zrno zraste v veliko drevo

   Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.« In govóril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčíčno zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je govóril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govóril; a svojim učencem je posebej vse razlagal.

Mr 4,26-34

BOŽJE KRALJESTVO RASTE

    Evangelij nam danes govori o Božjem kraljestvu. Jezus je pogosto uporabljal prilike in podobe iz kmečkega življenja. Tudi danes nam na tak način spregovori: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« Človek seje v upanju, da njegovo delo ne bo zaman. To kar spodbuja kmetovalca pri njegovem vsakodnevnem naporu, je ravno zaupanje v moč semena ter v kakovost zemlje. Božje delo je rodovitno skozi vso zgodovino. On je Gospod kraljestva. Človek je njegov ponižni sodelavec, ki zre in se veseli Božjega stvariteljskega delovanja ter potrpežljivo čaka na sadove. Sedanjost je čas sejanja in Gospod zagotavlja rast semena. Vsak kristjan torej dobro ve, da mora storiti vse tisto, kar lahko, da pa je uspeh odvisen od Gospoda. Na veliko stvari smo se navadili in nas dogajanje v ozadju več ne preseneča. Vendar ni vse samoumevno in je dobro, da vsaj od časa do časa pomislimo, za koliko stvari moramo biti Bogu hvaležni.

    Božje kraljestvo je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, najmanjše od vseh semen. S to Jezusovo razlago se težko sprijaznimo in tudi množica, ki je Jezusa spremljala, te razlage ni razumela. Pričakovali so mogočnega vladarja, ki bo prišel z vojsko in z močjo, on pa jim govori o gorčičnem zrnu, ki ga komaj opaziš. Slabost je namreč moč semena, to, da se razpoči, postane njegova sposobnost. Takšno je Božje kraljestvo: človeško gledano je majhna resničnost, ki jo sestavljajo ubogi v srcu, nadalje tisti, ki ne zaupajo v svojo moč, temveč v moč Božje ljubezni ter tisti, ki niso pomembni v očeh tega sveta. Pa vendar, ravno po njih prodre Kristusova moč in preoblikuje to, kar je na videz nepomembno. Kraljevanje si predstavljamo drugače, bolj veličastno, z veliko pompa, z obloženimi mizami, kjer najdeš vse, o čemer v življenju nisi upal niti sanjati. Jezus pa govori o tem, da si je treba izbirati zadnja mesta, da je pravo kraljevanje v služenju vsem. Če hočemo biti pravi kristjani, moramo sprejeti njegovo logiko, treba je postati majhen in vsem na razpolago.

    Božje kraljestvo, četudi zahteva naše sodelovanje, je predvsem Gospodov dar, milost, ki je pred človekom in njegovimi deli. Čudež Božje ljubezni povzroči, da vzklije in raste vsako seme dobrote, ki je posejano po vsej zemlji. Povabljeni smo, da pustimo, da Božja milost v nas opravi svoje delo. Le tako bo naše življenje lepše in predvsem polnejše, saj ima usmeritev in cilj. Ni nujno, da bo tudi lažje, saj je naše življenje pot duhovne rasti tudi ob mnogih nepredvidenih dogodkih. Morda prav ob takih dogodkih še bolj začutimo, kaj je temelj našega (za)upanja.