Koledar dogotkov

Last month June 2018 Next month
M T W T F S S
week 22 1 2 3
week 23 4 5 6 7 8 9 10
week 24 11 12 13 14 15 16 17
week 25 18 19 20 21 22 23 24
week 26 25 26 27 28 29 30

Prijava

Sin človekov je gospodar tudi sobote

   Neko soboto je šel Gospod skozi žitna polja in njegovi učenci so spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: »Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno!« Rekel jim je: »Ali niste nikoli brali, kaj je stóril David, ko je zašel v stisko in je bil lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je ob času vélikega duhovnika Abjatárja stopil v Božjo hišo in jedel posvečene hlebe, ki jih smejo jesti samo duhovniki, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?« Nato jim je govóril: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov tudi gospodar sobote.«

   Jezus je spet šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel suho roko. Prežáli so nanj, ali ga bo ozdravil v soboto, da bi ga tožili. Tedaj je rekel možu s suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Njim pa je rekel: »Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?« Ti pa so molčali. Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: »Iztegni roko!« Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena. In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili.

Mr 2,23-3,6

 

BOG JE GOSPODAR SOBOTE

   Markov evangelij je zgodba o delovanju. V prvih treh poglavjih se Jezus sooči z hudobnimi duhovi, zbere svoje učence in se trikrat sooči z verskimi avtoritetami. Prav v tem odlomku ima znova težave s farizeji: najprej zaradi smukanja žita, nato pa še zaradi ozdravitve hromega v soboto. Težava ni v tem, da je vse to storil, ampak v tem, da je vse to delal na soboto. Judovska postava je bila zelo jasna: v soboto lahko ozdraviš samo nekoga, ki je v smrtni nevarnosti. Hromi seveda ni bil v smrtni nevarnosti. Jezus pokaže, da je zakon glede sobote napačen ter da človekovo trpljenje zahteva takojšen odziv. Ne velja reči: »Pridi jutri, danes ne morem, zaradi pravil!«

Zakoni in pravila niso dobri sami po sebi. Zakoni so zaradi tega, ker ljudje ne živimo odgovorno in ne spoštujemo pravic in dostojanstva drugih. Nekateri pa vztrajajo, da je vse zakone in pravila potrebno strogo ubogati in dobesedno spolnjevati. Določeni civilni zakoni so tudi moralno vprašljivi ali celo krivični (pravica do orožja, splav, smrtna kazen). Če je zakonodaja tako zgrešena, teh zakonov nismo dolžni ali celo ne smemo ubogati.

   Vsi zakoni (verski, civilni) ter celo družinska pravila morajo biti v službi dobrega, moralnega in obvezujočega. Drugače podležemo farsi, rekoč, zakon ubogamo zato, ker je zakon. Jezus pokaže, da noben zakon ne more biti v vseh primerih uporabljen na isti način. Zakon naj bi bil v službi človeškosti, upošteval naj bi naše potrebe. Potrebno ga je razumno in spretno upoštevati. Ker se prevečkrat nočemo ukvarjati z globljimi vprašanji svoje Cerkve ali družbe, hočemo hitre rešitve, da bi se spet dobro počutili, zato zahtevamo strožje zakone ali večje kazni. Samo poglejmo, koliko krat se volitve vrtijo le okrog zakonov in reda. Neutemeljeni strahovi redno silijo v pretirano poudarjanje zakonov, reda in prisile. To velja tudi v Cerkvi.

   Če v veri poudarjamo samo pokorščino, pravilom postanemo prav tako slepi, kakor so bili farizeji. Čeprav so bili priče ozdravitvi hromega, se je njihovo srce zakrknilo in so začeli načrtovati, kako bi Jezusa ubili. V Novi zavezi je le dvakrat omenjeno, da se je Jezus tudi razjezil: ko je izgnal menjalce iz templja (pri Janezu) in v današnjem odlomku. S tem nakaže, kako je Jezus nasprotoval slepi pokorščini verskim zakonom in pravilom. Hkrati pa nam je rečeno, da je bilo Jezusu žal za farizeje, ker se njihovo srce ni odprlo. Niso ga niti sprejeli niti dojeli, ampak so ga sklenili umoriti.

   Ali ne bi bilo tragično, če bi se Kristus ob srečanju z nami razjezil nad nami in postal žalosten, ker smo bili tako zasvojeni s pravili in nepopustljivi pri verskih zakonih? Molimo in si prizadevajmo za potrebne spremembe pri sebi (v svojem življenju) in v življenju Cerkve, da se Jezusu ne bo treba jeziti in žalovati nad nami, ko se bomo srečali iz obličja v obličje.