Jezus naroči krščevati v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha

   Tisti čas se je enajst učencev odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je bil Jezus naróčil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovóril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

Mt 28,16-20

ŽIVIMO ODNOSE SVETE TROJICE

    Bog je ljubezen. Če ne bi bilo tako, ne bi bil Bog. Treba je tudi pokazati, kakšna je prava ljubezen. Čeprav je Bog eden, popoln in vsemogočen, brez medsebojnih odnosov ne gre. Bog Oče, naš Stvarnik je poslal k nam svojega Sina Jezusa, da bi nam konkretno pokazal, kako nas ima rad. Ko je Jezus odhajal s tega sveta, nas ni hotel pustiti samih, zato nam je obljubil, da bo poslal Duha tolažnika, ki nam bo razodel vse, kar moramo vedeti in česar se moramo držati, da pridemo v nebesa. In sedaj je naša naloga, da posnemamo življenje Svete Trojice, da Božjo ljubezen delimo naprej in tako soustvarjamo Božje kraljestvo na zemlji. O Božji ljubezni je treba govoriti, o njej je treba pričevati s svojim življenjem. K temu smo kristjani poklicani. Iz naših besed in predvsem iz naših dejanj, bodo drugi spoznali, da jih ima Bog rad in jih sprejema za svoje otroke.

    Ko vstopimo v cerkev, se približamo kropilniku z blagoslovljeno vodo in se pokrižamo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Tudi sama maša se prične z dejanjem križa v imenu treh Božjih oseb; prav tako se tudi konča. Vmes se pokrižamo s tako imenovanim malim križem še pred branjem evangeljskega odlomka. V cerkvi že tolikokrat po ustaljenem redu naredimo »mali« ali »veliki« križ, da se nam velikokrat zgodi, kot da se nam nekam mudi. Pripeljimo s sabo v cerkev nevernega človeka. Ob tem, kako naredimo razne kretnje, predvsem znamenje križa, se lahko vprašamo, ali bi ga nagovorili s svojimi kretnjami in izgovarjanjem imena Svete Trojice. Na mestu je, da se ob tem vprašamo: Kaj nam pomeni to, kar počnemo, k čemu nas nagovarja: Bog Oče – Stvarnik, Sin – Odrešenik in Sveti Duh – Posvečevalec? In to površno dojemanje pogosto prehaja še v naše siromašnejše življenje, ko bi morala Sveta Trojica, ki nas zaznamuje v cerkvi in po zakramentih, odsevati iz naših dejanj. Ali se družimo s svojimi sošolci, sodelavci, sorodniki, prijatelji tako, da je v naših dejanjih vidno življenje Svete Trojice (stvarjenje, odrešenje in posvečevanje)? Ali so naši odnosi ne samo do zgoraj naštetih, temveč tudi do drugih ljudi v znamenju ljubezni Svete Trojice ali pa so bolj podobni rušenju, ujetosti v vsakdanje spletke in jamranju? Na mestu se zdijo besede, ki jih slišimo v današnjem evangeliju: »Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal.« Samo krščevanje z vodo ni dovolj; slediti mu mora poučevanje z besedo in predvsem z dejanji v duhu in resnici. Tako naj tudi naše znamenje križa, ki se nam zdi v cerkvi in pri sveti maši popolnoma na mestu, ne postane zgolj lepa navada oz. obredna gesta, ampak zaživi v nas in preko naših dejanj v našem okolju. Naše življenje v cerkvi in naše življenje, ko stopimo iz te stavbe, naj izraža isto vsebino – življenje Svete Trojice.

    Največji dokaz, da smo ustvarjeni po podobi Svete Trojice, je ta, da nas samo ljubezen osrečuje, saj živimo in smo v odnosih zato, da ljubimo in smo ljubljeni. V moči Božje milosti se trudimo, da bi živeli iz ljubezni, ki nam jo podarja Sveta Trojica, in jo v izobilju delili s svojimi brati in sestrami. Samo dela, ki so narejena iz ljubezni, resnično štejejo ter osrečujejo nas in tiste, ki so jim namenjena.