Verniki naj bodo eno, kakor sta Oče in Sin eno

   Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogúbil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli v sebi polnost mojega veselja. Izróčil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.«

Jn 17,11-19

VABILO K EDINOSTI

    Ob svojem slovesu je Jezus prosil očeta, naj apostole varuje, da bodo ostali v ljubezni med seboj in z Bogom. Tako mnogi starši molijo za svoje otroke, ker se bojijo, da jih bo svet premamil in se bodo izgubili. Ljubezen je vedno boleča, ker nam ni vseeno, kaj se bo z osebo, ki jo ljubimo, zgodilo. Prav je tako. Lepo je, da smo v skrbeh drug za drugega, ker to krepi zaupanje in ljubezen. Ko smo v stiski, čutimo, da nas podpirajo mnogi, da nam želijo dobro in to nam daje moč, da vztrajamo na svoji poti. Jezus nas ima rad, zato mu zaupajmo, v stiski se zatecimo k njemu, kajti pri njem smo vedno varni.

    Oče nas je izročil Jezusu, da bi bili eno z njim v ljubezni. Jezus moli za nas, da bi bili eno z njim. Biti eno z Bogom in med seboj je naša temeljna in najgloblja želja. Biti eno je uresničenje ljubezni, vir veselja in življenja. Zlo nas med seboj loči in ubije. Ljubezen nas združi in nam daje življenje. Razdeljenost in sprtost sta sopomenki za smrt. Nikdar ne prihajata od Boga. Od njega prihajajo enost, sprejemanje različnosti in razločevanje, ki ločuje Božje delovanje od zla in laži. Od Boga prihaja tudi odpuščanje, ki zdravi vse razdeljenosti in ločenosti med nami in nam vrača veselje.

    V Jezusu nam Bog skazuje usmiljenje, ki je njegova resnična svetost in popolnost. Prav zaradi njegovega usmiljenja smo lahko eno z njim in postajamo takšni, kot je on. Postajamo Očetova sinovi in hčere, med seboj pa bratje in sestre, ki so sposobni premagati slabo z dobrim ter ozdraviti vse razdeljenosti in zlomljenosti. Jezus pravi, da je vse ohranil v Božji ljubezni. Oče nas vse, ki mu pustimo, varuje pred hudičem, ki nas ločuje od Njega in od bratov in sester, da bi živeli v osamljenosti in žalosti. V Jezusu prepoznamo, da izviramo iz Očeta, ne iz sveta. To je vir veselja. Vstali Jezus tudi nas pošilja v svet, da bi razodevali Očetovo ljubezen. Njegovo poslanstvo postane naše poslanstvo. Mi smo sinovi, če se obnašamo kot bratje. Če ne postanemo bratje in sestre, nismo ne sinovi ne hčere.

    Kaj lahko naredi vsakdo izmed nas, da bi dejavno sodeloval pri naporu za edinost? Edinost bomo dosegli, če si ne bomo prizadevali, da bi druge spreobrnili k nam, ampak se bomo vsi skupaj spreobrnili k Jezusu Kristusu. Eno bomo postali, če bomo v središče vsega spet postavili njega. Ko se bomo vsi skupaj odpravili k njemu, se bomo približali tudi med seboj, dokler ne bomo »eno samo srce in ena sama duša«, kakor so bili prvi kristjani. Pri tem pa ima središčno mesto molitev za edinost. Jezus je molil za edinost in nas tako molče povabil, da delamo enako tudi mi. Kljub vsem naporom edinost kristjanov ostaja cilj, ki presega naše moči. Preveč je razlik in ran iz preteklosti. Samo Božja milost jo lahko udejanji z novimi binkoštmi in zato jo moramo prositi od njega. »Ali je pri Bogu kaj nemogoče?«