Dobri pastir da življenje za svoje ovce

   Tisti čas je Jezus rekel: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.«

Jn 10,11-18

JEZUS NAS IŠČE

    Cerkev nas vabi, da še naprej premišljujemo o stvarnosti vstalega Jezusa kot živega in osebno navzočega tukaj in sedaj, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. On nam omogoča, da smo deležni njegove življenjske moči. Podoba dobrega pastirja govori prav o tem. A kot vedno ima Božja beseda še veliko več pomenov in globine, kot smo mi danes sposobni doumeti in sprejeti. Jezus je dobri pastir. To radi ponavljamo, ko govorimo o duhovnih poklicih oziroma ko kritiziramo duhovnike, ki niso pastirji, ampak najemniki in za ovce niso v skrbeh. Večkrat imamo tehtne razloge za svojo kritiko, a skoraj nikoli ne pomislimo, da smo velikokrat tudi sami krivi, da imamo takšne dušne pastirje. Kadar ovca ne posluša glasu svojega pastirja in se od črede oddalji, povzroča skrbi in če je takih ovac veliko, je pastir zbegan, ker ne ve, kako bo izgubljene našel in jih privedel nazaj. Pozitivna kritika je dobrodošla, a mora biti podprta z molitvijo, kajti imeli bomo takšne duhovnike, redovnike in redovnice, kakšne si bomo pri Bogu izprosili s svojo molitvijo.

    Jezus se nam predstavi kot dobri pastir zato, ker je dal svoje življenje za nas. Sledil je zapovedi Boga Očeta. In prav zaradi tega ga Oče ljubi. S tem, ko da življenje za nas, Jezus pokaže najvišjo moč ljubezni. Ko pravi, da dobri pastir pozna svoje ovce in ovce poznajo njega, pokaže, da je smisel njegovega življenja prav ljubezen do nas. Ljubezen, ki jo ima do nas Jezus, je sad Očetove ljubezni do njega. Očetova ljubezen mu omogoča, da v njegovem srcu noben drug glas ne prevlada. Ovce pastirja lahko spoznajo zato, ker poznajo njegovo ljubezen. Takšna je narava vsake ljubezni. Drugega bom lahko spoznal le, če mu bom dal na voljo svoje življenje. Spoznanje izhaja iz ljubezni in vodi v ljubezen. Pa ne samo to. Za ljudi je izkustvo ljubezni mogoče pod pogojem, da jo zaznavamo kot dar življenja, dar Božjega življenja za nas in dar našega življenja za bližnje.

    Če mi Jezusove podaritve ne zaznavamo, iz nje tudi ne bomo mogli živeti, ampak bomo vse skupaj dojemali in živeli egoistično. To pomeni, da bomo razumela Božjo ljubezen kot pripomoček za svoje lastno dobro počutje. Jezus je Gospod vseh. Zato govori o drugih ovcah, ki niso iz tega hleva in jih mora tudi pripeljati k sebi, da bodo vse ena čreda. Jezus izroči samega sebe, ne da bi zato zahteval kakšne posebne pravice. Edina pravica, ki jo zahteva zase, je ta, da nam vsem pričuje o Očetovi ljubezni. Zato je življenje, ki ga živi, večno, vedno oživljajoče in sposobno preseči vsakršno smrt. To je v skladu z Božjo voljo za nas ljudi. In to njegovo hotenje Jezus imenuje zapoved. Ko z vstajenjem spet prejme življenje, ga prejme zato, da ga podari vsem tistim, ki v njem vidijo skrivnost Božje zvestobe človeku. Prejme ga zato, da zmaga Očetova volja, ki hoče življenje za vse ljudi. S tem tudi nam omogoča, da imamo življenje v izobilju. Tudi mi lahko povečamo dar življenja tako, da v moči njegove ljubezni podarimo svoje življenje drugim. 

    Naj nam Gospod pomaga, da bi več molili za duhovnike, da bi vedno bolj ljubili Gospoda in njegovo čredo – sveto Cerkev in vse ljudi. Molimo tudi drug za drugega, da bi nas Gospod nosil in bi se naučili nositi drug drugega.