Kristus je moral trpeti in vstati od mrtvih

   Tisti čas sta učenca pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta prepoznala Jezusa po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.«

Lk 24,35-48

SREČANJE Z JEZUSOM

    Danes veliko govorimo o novi evangelizaciji, ki je drug izraz za pokristjanjevanje. Veliko govorimo, a pogrešamo sadove našega oznanjevanja. Kaj smo naredili narobe? Vera je res milost, a milost predpostavlja naravo. Dokler se ne sprejmemo kot ustvarjena bitja, dokler se ne počutimo kot grešniki, milosti ne bomo občutili oziroma imamo vrata svojega srca zaklenjena in Bog ne more vstopiti. Treba je narediti prvi korak: stopiti v spovednico, opraviti življenjsko spoved in milost bo našla primeren prostor, da se lahko naseli vanj in nas spremeni. Nova evangelizacija se bo začela v spovednici. Vsaka maša pa je milostni čas, da se zavemo svoje grešnosti in obudimo iskreno kesanje.

    Predstavljajmo si, da sedimo skupaj z apostoli v istem prostoru … Vsak od nas ima svoje skrbi, vsak svoja vprašanja. Ni nam do pogovora, ker vemo, da bi bile lahko izrečene samo stare oguljene fraze. Prideta tista dva učenca in pripovedujeta, kaj se je zgodilo na poti v Emavs. Marsikdo se sumničavo spogleduje s Tomažem. Ko smo tako zbrani, enaki med enakimi, vstopi Jezus in izreče: »Mir vam bodi! Jaz sem, ne bojte se!« Kot da bi se pričel vrteti popolnoma nov film. Najprej smo preplašeni, vendar smo nagovorjeni. Prav to nas spreminja. Skupaj smo tudi pri obedu, pravzaprav nas on vpraša, ali imamo kaj jesti. Ravno obed nas je povezoval in nam dajal moči. Ko smo bili pri obedu, so bile izrečene besede, slišali smo se, občutili podporo, odpuščanje, kovali smo načrte, … Močna elementa, ki sta nas povezovala, sta bila miza in Jezus, ki je bil med nami. Prav to smo doživljali tudi sedaj, ko je stopil med nas. Ta preprosti dogodek se je tako močno zapisal v srce in nas spremenil, da smo postali drugačni. To so opazili tudi drugi, ker so naša dejanja postajala drugačna. Kot da je s svojim vstopom med apostole vstopil pravzaprav v vsakogar izmed nas osebno.
    Ali ni to dogodek, ki nas opisuje med sveto mašo? Zbrani smo, vsak s svojimi problemi, zamišljeni, z bremeni v glavi in srcu. Pride On in nam razlaga besede, sedi z nami pri mizi. Prav sveta maša nas spominja na zbrane apostole, tu in tam se pojavi nekdo, ki je s svojim življenjem živa priča – kot emavška učenca med nami. Vprašanje visi v zraku predvsem pri zadnjem dejanju: Ali nas ta dogodek spreminja, da postajamo drugačni? Ali se ob Jezusovem vstopu med nas pretrga pusta siva koprena, ki sicer visi nad nami? Ali se spremeni resnobnost naših obrazov, ki ni nič drugega kot odsev brazd našega vsakdanjika? 
    V občestvu, ki se imenuje Cerkev, je potrebno biti drugačen zaradi srečanja z Jezusom. Prav vsakega posameznika more prežeti klic po drugačnosti. Naša tradicionalna drža nas ne sme tako močno omejevati, da ne bi postajali drugačni v svojem ravnanju, govorjenju, mišljenju … v vsakdanjem življenju. Božja Mati naj nam pomaga, da bomo pozorno poslušali Gospodovo Besedo in se vredno približevali mizi evharistične daritve ter s tem postajali priče novega človeštva.