Čez osem dni je prišel Jezus

   Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

   Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«

   Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!« Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu.

Jn 20,19-31

BOŽJE USMILJENJE JE NESKONČNO

    Na koncu velikonočne osmine je postavljena bela nedelja ali nedelja Božjega usmiljenja. Evangelij nam spregovori o vstalem Gospodu, ki se prikazuje učencem in skuša odpraviti iz njihovega srca zbeganost velikega petka. Učenci ne morejo verjeti svojim očem, a se končno le razveselijo, ko začutijo v svojem srcu mir, ki jim ga prinaša vstali Gospod. Enega ni bilo med njimi, Tomaža. Ta ne verjame na besede, ampak se hoče dotakniti, svojo vero hoče zamenjati z gledanjem. Ni odprt za mir in Božje usmiljenje, ker apostoli, ki so videli, ne znajo svojega doživetja prenesti v vero in osebno pričevanje. Tudi večina od nas je podobna Tomažu, ki ne verjame: nismo dovolj odprti za Božjo milost, zato nas Božja ljubezen ne prevzame. Treba je narediti prvi korak: Jezusa prositi, da postane gospodar našega srca, da nas prevzame s svojim mirom.

    Pot, ki nam jo kaže vstali Učitelj, je »enosmerna pot«: iti ven iz sebe, da bi pričevali o zdravilni moči ljubezni, ki nas je osvojila. Pred seboj vidimo človeštvo, ki je pogosto ranjeno in bojazljivo, ki nosi brazgotine bolečine in negotovosti. Ko slišimo krik po usmiljenju in miru, slišimo danes Jezusovo zaupanja polno povabilo, namenjeno vsakomur: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« Kjer je Gospod, tam je usmiljenje. Trmoglavost kljubuje poslanstvu in kljubuje usmiljenju. Prosimo Gospoda, da bi nam pomagal razumeti, kakšno je njegovo srce, kaj pomeni usmiljenje, kaj pomeni, ko nam pravi: »Usmiljenja hočem in ne daritve!« Bog pa naj razlije svoje usmiljenje nad nas, kajti Božje usmiljenje lahko razumemo le takrat, ko je bilo izlito na nas, na naše grehe, na našo bedo.

    »Ne bodi neveren, ampak veren!« je Jezus rekel Tomažu. Brez vere v presežnost našega življenja, brez močnega hrepenenja po večnosti, smo brez kompasa, izgubljeni sredi puščave različnih mnenj in »zlatih telet«, ki se jih oklepamo, a nam ne morejo pomagati. Jezus je vstal; on je preroštvo našega življenja. Primer apostola Tomaža je za nas pomemben vsaj iz treh razlogov: prvič, ker nas tolaži v naših negotovostih; drugič, ker nam kaže, da more vsak dvom onkraj vseh negotovosti voditi k luči; in končno, ker nam Jezusove besede, izrečene Tomažu, kličejo v spomin pravi smisel zrele vere in nas spodbujajo, da ne glede na težave hodimo naprej po poti zvestobe do Jezusa.

    Vsako leto, ko obhajamo veliko noč, podoživljamo izkušnjo prvih Jezusovih učencev, izkušnjo srečanja z Njim, ki je vstal. Ker se je Jezus ponovno prikazal osmi dan po vstajenju, so ta dan poimenovali »Gospodov dan«, to je dan zborovanja krščanske skupnosti, ki se zbere k svojemu lastnemu obredu, torej k evharistiji, ki je nov obred.

Kakor takrat, tako tudi danes, krščanski obred ni samo praznovanje preteklih dogodkov, še manj posebna notranja mistična izkušnja, temveč je predvsem srečanje z vstalim Gospodom, ki živi onkraj časa in prostora, a kljub temu postane navzoč v zbrani skupnosti; tu nam govori po Svetem pismu, lomi za nas kruh večnega življenja ter nam podarja svoj mir. Jezus je apostolom, zbranim v dvorani zadnje večerje, večkrat ponovil pozdrav »Mir vam bodi!« Ta mir lahko da samo On, saj je sad njegove korenite zmage nad zlom. »Mir«, ki ga Jezus ponuja svojim prijateljem, je sad Božje ljubezni,

    Sprejmimo dar miru, ki nam ga ponuja vstali Jezus ter pustimo, da nam napolni srce s svojim usmiljenjem! Na ta način, torej z močjo Svetega Duha, Duha, ki je Kristusa obudil od mrtvih, bomo lahko tudi mi prinašali drugim te velikonočne darove: ljubezen, veselje in mir. Sveta Marija, Mati usmiljenja, naj nam jih izprosi.