Slovesni vhod v Jeruzalem

   Ko so prišli blizu Jeruzalema, do Betfage in Betanije ob Oljski gori, pošlje dva izmed svojih učencev in jima reče: »Pojdita v vas, ki je pred vama; in ko stopita vanjo, bosta takoj našla privezano žrebe, na katerem še noben človek ni sedel; odvežita ga in pripeljita. In če vama kdo reče: ‚Kaj to delata?‘, recita: ‚Gospod ga potrebuje‘, in takoj ga bo pustil semkaj.« Odšla sta in našla žrebe privezano pred vrati zunaj ob cesti, in ga odvezovala. Nekateri izmed tam stoječih so jima govorili: »Kaj delata, da žrebe odvezujeta?« Odgovorila sta, kakor je bil naročil Jezus, in so ju pustili. Pripeljala sta torej žrebe k Jezusu. In nanj so položili svoja oblačila in je sédel nanj. In mnogi so na pot pogrinjali svoje plašče, drugi pa so z dreves sekali zelenje in ga stlali po poti. In kateri so šli pred njim in za njim, so vzklikali: »Hosana! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Blagoslovljeno prihajajoče kraljestvo našega očeta Davida! Hosana na višavah!«

Mr 11,1-10

BLAGOSLOVLJEN, KI PRIHAJA   

    Cvetna nedelja je kot velik obokan vhod, ki nas uvede v veliki teden, med katerem se je Gospod Jezus napotil proti višku svojega zemeljskega življenja. On se je namreč povzpel v Jeruzalem, da bi izpolnil Pisma in bil razpet na les križa, na prestol, s katerega bo kraljeval za vedno ter privlačeval k sebi človeštvo vseh časov, da bi ponudil vsem dar odrešenja. Jezus je prišel iz Betfage in Betanije na Oljsko goro, od koder so namreč pričakovali Mesijev prihod. Naprej je poslal dva svoja učenca, katerima je rekel, da bosta našla privezanega osla, mladiča, na katerega se ni še nihče povzpel. Odvežeta naj ga in mu ga pripeljeta. Učenca sta našla osla in ko so ju vprašali, če imata pravico odvezovati ga, sta odgovorila, kakor jima je bilo zapovedano ter s tem mogla izpolniti njuno poslanstvo. Tako je šel Jezus v mesto na sposojenem oslu, katerega bo takoj zatem naročil vrniti njegovemu gospodarju.

    Osel je bil priveden k Jezusu in tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega: učenca sta položila svoja oblačila na osla. Evangelist Marko preprosto zapiše: »in Jezus je sedel nanj.«  Ne vemo, kaj so si romarji natančno predstavljali, ko so pri Jezusovem »ustoličenju« govorili o prihajajočem kraljestvu našega očeta Davida'. Lomili so namreč veje z dreves in vzklikali besede Psalma 118, molitvene besede Izraelovega romarskega bogoslužja, ki v njihovih ustih postanejo mesijanska razglasitev: »Hozana! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!« Globlji pomen nam podaja celotno Sveto pismo, ki nas spominja, da bo Mesija izpolnil obljubo blagoslova, ki ga je Bog izrekel Abrahamu. Zato je Ta, kateremu je množica vzklikala, da je blagoslovljen, istočasno tudi Ta, v katerem bo blagoslovljeno vse človeštvo. Tako se v Kristusu človeštvo prepozna globoko povezano in kakor ovito v plašč božanskega blagoslova. Blagoslova, ki vse prežema, vse vzdržuje, vse odrešuje, vse posvečuje.

    Ker je množica vzklikala in pozdravljala Jezusa kot Mesija, nekaj dni zatem pa je jeruzalemsko ljudstvo vzklikalo pred Pilatom: »Križaj ga!«, njegovi učenci pa so ga zapustili, je prav, da se vprašamo: Kdo je za nas Jezus iz Nazareta? Kakšno idejo imamo o Mesiji, kakšno idejo imamo o Bogu? V tem velikem tednu se namreč podajamo na pot za našim Kraljem, ki je izbral prestol križa. Poklicani smo hoditi za Mesijem, ki nam ne zagotavlja neke lahke zemeljske sreče, temveč srečo v nebesih, Božjo blaženost.

    Jezusovo trpljenje je zgodba, v kateri so vsi soudeleženi. Ni življenja brez trpljenja, ni rasti brez umiranja, kajti pot v večnost in poveličanje je speljana preko Kalvarije. Zato je treba trpljenje sprejeti kot del vsakdanjika, kot zgodbo, ki jo sestavljamo od rojstva do smrti, kamenček za kamenčkom. Celotno podobo bomo videli šele v večnosti, ko bo navzoče vse hkrati, ko bodo posamezni prizori dobili svoj smisel. Zato se še posebej zahvaljujmo za prehojeno življenjsko pot in prosimo, da bi bil Bog z nami še naprej, da bi nas opogumljal in tolažil v urah trpljenja, nezadovoljstva in iskanja smisla.