Če seme umre, obrodi obilen sad

   Tisti čas je bilo med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsájde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovóril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počástil Oče. Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govóril.«

Jezus je odgovóril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl. 

Jn 12,20-33

UMRETI IN ŽIVETI   

   Nekaj Grkov je pristopilo k Filipu in so ga prosili: »Radi bi videli Jezusa!« Veliko so slišali o Jezusu in radi bi ga spoznali. Tudi danes Jezus zelo privlači. Otroci pogosto postavijo vprašanje: »Kje je Jezus sedaj? Radi bi ga videli!« Če jim odgovorimo: »Zazrimo se v nebo! Vidimo Jezusa?« »Ne!« odgovorijo v zboru. »Sedaj pa se naj vsak ozre v svoje srce, za nekaj časa utihne in dovoli, da vanj pride močna svetloba Jezusa, ki te ima rad!« Poslušajo in sledijo brez obotavljanja. Sledi še zadnje dejanje: »Podajte desnico svojemu sosedu in se mu nasmehnite!« V tem nasmehu je Jezus. Ko drugega pogledamo v oči in se mu nasmehnemo, ga gledamo kot Jezus. Drugi zazna in nam z nasmehom prizna, da je v nas prepoznal Boga.

   Jezus nam razloži, v čem je naša pridružitev njegovemu poslanstvu. Ko govori o svoji bližnji zveličavni smrti, uporabi preprosto, a hkrati zelo zgovorno prispodobo: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« Sebe primerja z razpadajočim pšeničnim zrnom, ki bo prineslo vsem obilne sadove, kakor se je slikovito izrazil sv. Atanazij in le preko smrti in križa bo Kristus prinesel obilo sadov za vse čase. Ni bilo dovolj, da se je Božji Sin učlovečil. Za izpolnitev božanskega načrta vesoljnega zveličanja je bilo potrebno, da je bil umorjen in pokopan. Le tako je bila v polnosti prevzeta človeška resničnost, da se je po njegovi smrti in vstajenju razodelo zmagoslavje Življenja, zmagoslavje Ljubezni in se je potrdilo, da je ljubezen močnejša od smrti.

   Vendar pa je človek Jezus, ki je bil pravi človek z enakim čutenjem kot mi, zaznal težo preizkušnje in grenke žalosti zaradi tragičnega konca, ki ga je čakal. Ravno zato, ker je bil Človek – Bog, je toliko bolj okusil grozo pred prepadom človeškega greha in tem, kar je umazanega v človeštvu, saj si je to moral naložiti nase in použiti v ognju svoje ljubezni. Vse to je moral nositi s seboj in spremeniti v svojo ljubezen.

   To je zahtevna pot križa, ki jo Jezus nakaže vsem svojim učencem. Večkrat je namreč rekel: »Če kdo meni služi, naj hodi za menoj.« Za kristjana, ki hoče uresničiti lastno poklicanost, ni namreč druge izbire. Postava križa, ki je opisana s prispodobo pšeničnega zrna, ki umrje, da lahko vzklije novo življenje, je logika križa, ki smo jo slišali v današnjem evangeliju: »Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje.« »Sovražiti« svoje življenje je močen protisloven semitski izraz, ki pa dobro izrazi korenito popolnost tistega, ki hodi za Kristusom in iz njegove ljubezni služi bratom. Torej izgubi življenje, da ga tako najde. Na nobeni drugi poti ne bomo tako okušali veselja in rodovitnosti Ljubezni, kakor na poti dajanja, podarjanja, izgubljanja zaradi najdevanja. Naj nam pri tem pomaga Božja milost.