Bog je poslal svojega Sina, da bi svet odrešil

   Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temò kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.«

Jn 3,14-21

TEMA ALI LUČ?

       Evangelist Janez vzklika: »Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.« Po resnici ravna tisti, ki spolnjuje in uresničuje zapovedi. A s tem, da spolnjujemo zapovedi, še nimamo nobenih posebnih zaslug. Smo pa deležni Božjega razodevanja in njegove moči. Če upoštevamo zapovedi, nam Bog daje svoje življenje, svojo ljubezen. Zapovedi nam tako pomagajo, da v sebi spet odkrijemo tisto človeškost, ki jo je razodel in živel Jezus. Če je Bog izžareval iz Jezusove človeškosti, ker se je podredil ljudem do te mere, da smo ga lahko pohodili in ubili, pa si ni pustil iztrgati iz srca dobrotljivo ljubezen do nas, potem lahko tudi mi uzremo Božji sijaj, če smo podrejeni svojim bratom in sestram, ne da bi se pustili zvezati krivičnosti in hudobiji. To je mogoče le, če bomo svoj pogled trdno uprli v Jezusa, ki je kot človek priča takšne močne, ranjene in strastne Božje ljubezni do vsakega izmed nas. Človekovo življenje se v trpljenju utrdi in dobi novo vrednost, ko je povzdignjeno, ko je podobno Jezusovemu odmiranju samemu sebi in popolni daritvi na križu. Zato trpljenje ni proti življenju, ampak mu daje pravo vrednost. Ko pridejo ure teme, se ozrimo na Jezusa na križu, ki nas je takrat, ko je bil pribit in popolnoma brez moči, odrešil in nam odprl vrata v večno življenje. Greh nas oddaljuje od Boga. Zato se obrnimo vase in odstranimo iz sebe vse, kar je slabo, da se bo v našem srcu naselil Bog in bomo živeli v miru z Njim in med seboj.

    Če je torej brezmejna, usmiljena ljubezen Boga, ki je šel tako daleč, da je dal svojega edinega Sina v odkupnino za naše življenje, je velika tudi naša odgovornost. Vsak mora namreč priznati, da je bolan, če hoče biti ozdravljen. Vsak se mora spovedati svojega greha, da bo lahko Božje odpuščanje, že podarjeno na križu, imelo učinek v njegovem srcu in na njegovo življenje. Sv. Avguštin piše: »Bog obsoja tvoje grehe in če jih obsodiš tudi ti, se pridružiš Bogu ... Ko ti postane žal za to, kar si storil, tedaj se začenjajo tvoja dobra dela, saj si obsodil svoja slaba dejanja. Dobra dela se začnejo s priznanjem slabih dejanj.« Včasih pa ima človek raje temo kakor svetlobo, ker je preveč prilepljen na svoje grehe. Vendar samo, če se odpre svetlobi in se iskreno spove svojih grehov Bogu, ponovno najde resničen mir in veselje. Pomembno je torej redno iti k zakramentu spovedi, še posebej med postnim časom, da prejmemo Gospodovo odpuščanje in pospešimo svoje spreobrnjenje.

    Človek se ne more sam rešiti posledic lastnega greha. Samo Bog ga lahko reši njegove moralne in fizične sužnosti. Jezusova smrt, napovedana v Spevu o Božjem služabniku, je smrt, ki postane luč za ljudstva. Je smrt, ki skupaj z bogoslužjem zadoščevanja prinaša spravo. Je smrt, ki nakazuje konec smrti. Od takrat je križ znamenje upanja, prapor Jezusove zmage. Bog se ne vede oblastno, temveč neizmerno ljubi. Svoje vsemogočnosti ne kaže preko kaznovanja, temveč preko usmiljenja in odpuščanja. Razumeti vse to, pomeni vstopiti v zveličavno skrivnost. Jezus nas namreč ni prišel obsodit, temveč rešit. Z darovanjem na križu razodeva ljubeče obličje Boga. Po veri v brezmejno ljubezen, ki nam je bila podarjena v Jezusu Kristusu, vemo, da je še tako majhna moč ljubezni močnejša od največje rušilne moči in da lahko spreminja svet. In ravno po tej isti veri imamo »zanesljivo upanje« v večno življenje ter v vstajenje od mrtvih. Daj nam poguma, da bomo zapustili dela teme, dela tega sveta in sprejeli tvojo ljubezen, ki nam prinaša luč, mir in veselje.