Podrite te tempelj in v treh dneh ga bom postavil

   Bližala se je judovska velika noč in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: ›Gorečnost za tvojo hišo me použiva.‹ Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil. « Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govóril o templju svojega telesa.

   Ko je vstal od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govóril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus. Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.

Jn 2,13-25

OČISTIMO TEMPELJ SRCA

    Judje sprašujejo Jezusa, s kakšno pravico je naredil razdejanje v templju, ko je trgovcem in menjalcem denarja prevrnil mize in z bičem vse napodil ven. Ta evangeljski dogodek ni povsem običajen! Kriki, udarci, nasilje, nevera, začudenje, provokacija v vseh smereh in zelo močne besede. Kaj vse se je moralo dogajati v glavah učencev! Morda so se bali najhujšega. Vendar, se tega trenutka spominjajo po vstajenju in to je tisto, kar jim pomaga verjeti Pismu kot tudi Jezusovim besedam. To se dogaja tudi nam. Pogosto v življenju potrebujemo močne trenutke, včasih zelo težke/trde - in življenje poskrbi za to - da bi razumeli, da je Gospod vedno tam in da njegove besede nikoli ne minejo. Uriti moramo svoj spomin, da bi se spominjali teh znamenj, ki nam jih daje; vendar nam on, karkoli in kdor koli že smo, daje svojo brezpogojno ljubezen. Za vedno!

   Jezus izžene iz templja prodajalce in menjalce denarja. S tem poudari razodetje, ki ga bo v kratkem dopolnil. Novi tempelj bo postalo njegovo telo. V njem ne bo več trgovanja. Od človeka se ne bo zahtevalo drugega kot sprejemanje ponujene Jezusove Božje ljubezni, ki jo bo potrdil s svojo smrtjo. V njegovem telesu bo človeštvo postalo prostor Božje navzočnosti v svetu. Bog izžareva iz človeškosti. Vse zapovedi imajo le ta cilj, da omogočajo izžarevanje te človeškosti, Božje človeškosti, v nas. Božja ljubezen do nas ljudi je tako velika in korenita, da kaže svojo slavo samo na podlagi in znotraj človeškosti. V tem je vsa skrivnost Božje ljubezni in človekovega odrešenja.

   Jezus želi, da očistimo živo svetišče, svojo notranjost, ki bi morala biti čista in lepo okrašena s krepostmi. Jezusa je motilo, da so v templju pretirano poudarjali zunanjost in krvave daritve, nobene pozornosti pa niso namenjali spreobrnjenju srca. Zato nas Jezus izziva: »Očistite svoja srca in vaš tempelj bo zasijal v prvotni lepoti!«
   V tem smislu laže razumemo, na kakšen način je od Jezusa naprej človeško srce kraj in prostor češčenja resničnega Boga. Od tod lahko izžareva človeškost. Dobra dejanja izvirajo iz sijaja srca. Srčni sijaj pa izvira iz priznanja Božje ljubezni do nas. Le na tak način naše srce ni več tržnica, na kateri prevladujejo interesi in ponarejanja. Le tako srce zaznava, da Božje zapovedi merijo na izpolnitev veselja v ljubezni, kadar Božja in človekova ljubezen postaneta skupni in se veselje obeh združi. To seveda ni tako lahko uresničiti, kakor bi si želeli. Nenehno smo razpeti med zaupanje in domišljavost. Zaupanje v svojega Gospoda in domišljavost o samem sebi in svojih sposobnostih. Nekaj pa je gotovo: brez izkušnje Gospodove ljubezni, ki se razodeva našemu srcu, ne bomo nikdar sposobni zapustiti neskončnega števila domišljavosti in zahtev, ki nas v življenju mučijo in nam onemogočajo, da bi naša človeškost zažarela. Zato recimo vsak svojemu srcu: »Moje oči so vedno uprte v Gospoda.« Pri tem naj nam pomaga Božja milost, za katero prosimo in kateri se odpiramo.