Nebeški Oče razodene, da je Jezus njegov Sin

   Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spreménil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglásil se je Peter in rekel Jezusu: »Učitelj, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Narédil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naróčil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.

Mr 9,2-10

POGLED V ONOSTANSTVO

    Splošno mnenje je, da post in pokora človeka prečistita ne le telesno, ampak tudi duhovno. Brez odpovedi, zatajevanja in jasne odločitve za krepostno življenje, ni pravega duhovnega napredovanja. Zato je postni čas vedno priložnost, da preverimo svojo »daljo in stran«, da se soočamo s svojimi stranpotmi in se odločimo za ljubezen, ki je potrpežljiva, dobrotljiva in sprejema vsakega brez razlike. Postni čas je tudi priložnost za dobrodelnost in sočutnost z vsemi stiskanimi in odrinjenimi iz družbe.

    Današnja druga postna nedelja je znana, kot nedelja Kristusovega spremenjenja. Saj nam bogoslužje na poti postnega časa, potem ko nas je povabilo hoditi za Jezusom v puščavo, da bi se skupaj z Njim soočili s skušnjavami in jih premagali, predlaga, da se povzpnemo z Njim na 'goro' molitve in na njegovem človeškem obličju zremo veličastno Božjo svetlobo. Trije učenci so doživeli nekaj izjemnega - in zdaj morajo o tem molčati! Šli so za Jezusom, ne da bi prav dobro vedeli, kam gredo, bili so priča nečemu neverjetnemu, zelo so se prestrašili, kar je čisto normalno! Kljub strahu slišijo, poslušajo, ne da bi zares razumeli. To, kar vidijo in slišijo, se jih dotakne v največji globini njihove notranjosti. Pa morajo biti o tem tiho! To se povezuje z našimi doživetji, ko neizrekljivo ne more biti izrečeno, ker je notranje doživetje tako močno in kjer besede niso niti možne niti koristne. A dotaknilo se je srca v največji globini, naš način bivanja se je spremenil, upanje je doseglo naše najbolj intimne globine. Živimo to upanje v Kristusovo vstajenje, ki prihaja. Nič hudega, če ne razumemo: upanje je prvo. Peter, Jakob in Janez so tisti dan imeli kaj videti. A kako o tem pisati, kako to opisati? Evangelij se zaustavi pri belini, ki ne obstaja, ker se je ne da z ničemer primerjati! Nemogoče je prenesti v besede ta «čudoviti spektakel», dobro pa je izražena silovitost, skrita v besedah, ki izzivajo mojo intuicijo: notranje oči ali oči srca se morajo odpreti. Kakšen prijatelj, ta Jezus, je hkrati stvarnik sveta in mogočna ter dejavna navzočnost, «Božji Sin». Gospod, daj, da vidim!

Zaradi tega je Jezus vzel s seboj na goro tri izmed apostolov ter jim razodel božansko slavo, veličastvo Resnice in Ljubezni. Jezus je namreč hotel, da bi ta luč razsvetljevala njihova srca v neprehodni temini njegovega trpljenja in smrti, ko bo za njih pohujšanje križa neznosno. Bog je luč in Jezus želi podariti svojim najožjim prijateljem izkušnjo te luči, ki v njem prebiva. Tako bo On po tem dogodku v njih notranja luč, ki jih bo sposobna varovati pred napadi teme. Tudi v najtemnejši noči je Jezus svetilka, ki nikoli ne ugasne. Sv. Avguštin je povzel to skrivnost s čudovitim izrazom: 'To kar je sonce za telesne oči, da vidimo, je za oči srca Kristus.' Vsi mi potrebujemo notranjo luč, da bomo lahko premagali preizkušnje življenja. Ta luč prihaja od Boga. Kristus nam jo je prišel podarit. On, v katerem prebiva vsa polnost božanstva. Povzpnimo se z Jezusom na goro molitve ter zrimo njegovo obličje, ki je polno ljubezni in resnice. Dovolimo, da nas njegova luč notranje napolni. Prosimo Devico Marijo, našo voditeljico na poti vere, naj nam pomaga živeti v tem postnem času to izkušnjo, da bomo vsak dan našli nekaj trenutkov za tiho molitev ter poslušanje Božje Besede. Jezusovo spremenjenje je  predvsem izkušnja molitve. Molitev doseže svoj višek in postane izvir notranje luči takrat, ko človekov duh soglaša z Božjim in njegova volja kot da postane eno z Božjo voljo. Skupaj s postom in deli usmiljenja predstavlja molitev temelj našega duhovnega življenja.

    Prizadevajmo si, da najdemo v tem postnem času daljše trenutke tišine, da bi pregledali svoje življenje v luči načrta ljubezni nebeškega Očeta. Pustimo se v tem pozornem poslušanju Boga voditi Devici Mariji, učiteljici in zgledu molitve, Materi zaupanja in upanja.