Nebeški Oče razodene, da je Jezus njegov sin

  Tisti čas je Janez oznanjal: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil v vodi, on pa vas bo krstil v Svetem Duhu.«

   Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se razpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

Mr 1,7-11

RAZPRTA NEBESA

    Obredi uvajanja dobivajo spet prvotno vrednost. Tudi sodobnik se zaveda, da življenje ni preprosto in da je proces privajanja otroka na različne faze življenja zelo pomemben. Marsikje se tudi tisti, ki ne verujejo, odločijo za »civilni« krst. Za kristjana krst ni magično dejanje, ampak zakrament, ko Bog sprejme otroka za svojega in se s tem zaveže, da ga bo varoval in mu podarjal svojo milost. Hkrati se starši obvežejo, da bodo storili vse, da bo otrok rasel v veri in milosti, pri Bogu in pri ljudeh. To ni nasilje nad otrokom, ampak privilegij in zagotovilo, da bo varen in obdan z ljubeznijo, če bo sodeloval in se počasi, korak za korakom, odgovorno vključeval v proces odrešenja. Zato je nedelja Jezusovega krsta ugodna priložnost, da preverimo, kje smo na svoji življenjski poti in kako sodelujemo z Bogom.

    »Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu.« Pri evangelistu Marku je to prva omemba Jezusa. Kdo je ta Jezus iz Nazareta? Nazareta nikoli ni omenjalo Sveto pismo Stare zaveze, ne najdemo ga niti v rabinskem izročilu talmudu. Vasica v Galileji je imela približno dvajset hiš in kakšnih sto prebivalcev. V slovenskih razmerah bi rekli nekakšno Zabukovje, malo poznani in skriti kraj. In vendar, pravi Marko, so se »razprla nebesa« in Duh je prišel nad Nazarečana kakor golob in zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Človek iz province, iz malo poznanega Nazareta, je ob krstu v Jordanu imel pomembno nadnaravno doživetje, intuicijo in vizijo, da je poslan kot mesija. To Jezusovo doživetje zavesti Božjega sinovstva ga je po krstu vodilo v puščavo, kjer je zorel in »med zvermi, satanom in angeli« dozorel za vlogo Odrešenika.
    Razprta nebesa, Božji in človeški čas. Pri vzporednih odlomkih o Jezusovem krstu v Matejevem in Lukovem evangeliju beremo, da so se nebesa odprla. Pri Marku so se »razprla«. Ob času Jezusove smrti se je zagrinjalo v templju razprlo, pretrgalo na dvoje. Jezusova pot iz Nazareta do Jordana, v puščavo in nato javno delovanje, s končnim ciljem v Jeruzalemu, se bo končala na križu. Takrat se bodo nebesa znova razprla. Evangelist Marko nam hoče dopovedati, da je ta tisti, ki bo zemljo, človeka in človeštvo združil z Bogom. Razprta nebesa so znamenje konca sužnosti, zaprtosti v zgolj tuzemsko bivanje. In tako kot je rekel J. S. Bach, je Božji čas najboljši čas. Začel se je z našim krstom. Nadaljuje se z našim prebijanjem skozi puščavo težav in preizkušenj. Kot sonce sije nad nami v delih usmiljenja, dobrote, solidarnega razumevanja in ljubezni, vse do takrat, ko bomo z Jezusom na križu vzkliknili tudi mi: »V tvoje roke, o Bog, izročam svojega duha.« Takrat bomo svobodni in vredni oditi z Njim v Življenje, v polnost Božjega časa, v večnost.