Otrok je rastel in bil vedno bolj poln modrosti

   Ko so se dopolnili dnevi Marijinega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so Jezusa prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu, in da bi žrtvovali dve grlici ali dva golobčka, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.

   Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega maziljenca. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika v miru, kakor si obljubil s svojo besedo. Kajti moje oči so videle Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

   Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslôvil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«

   Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je prišla v tempelj počastit Boga. In pripovedovala je o otroku vsem, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema. Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret.

   Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.

Lk 2,22-40

DRUŽINA NAS OBLIKUJE

   Družina je osnovna celica družbe, zato Cerkev to skupnost zelo ceni in ji v božičnem času namenja posebno pozornost. Družine ni brez otroka in zato lahko govorimo, da je pravo družinsko vzdušje tam, kjer odnosi ne potekajo le v eni smeri, ampak se vsi drug od drugega učijo in vzgajajo. Zato se ne smemo čuditi, kako sta bila Jožef in Marija presenečena nad tem, kaj sta starček Simeon in prerokinja Ana govorila o Jezusu: »Glej, ta bo postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali.« To pomeni, da moramo tudi mi sprejemati svojo prihodnost z vero in zaupanjem, kajti nikoli ne vemo dovolj jasno, kakšno prihodnost nam pripravlja Gospod.

   Ko je papež Pavel VI. med svojim romanjem v Palestino 5. januarja 1964 obiskal Nazaret, je med mašo v tamkajšnji baziliki govoril o nazareški družini kot šoli evangelija, molka, družinskega življenja in dela. »Nazaret je šola, v kateri začnemo razumevati Kristusovo življenje – to je šola evangelija ... O nazareška tišina, pri tebi naj se naučimo zbranosti in duhovnosti, da bomo pripravljeni poslušati navdihe in nauke pravih učiteljev ... Nazaret naj pove, kaj je družina, kaj njena skupnost ljubezni, kaj njena resna in preprosta lepota in njen posvečeni ter nedotakljivi značaj. Naučimo se, kako sladka in nenadomestljiva je vzgoja, ki jo dobimo v družini; naučimo se, kako velika je njena vloga na družbenem področju ... Tu v Nazaretu, v hiši tesarjevega sina, bi radi razumeli in počastili trdni in odrešilni zakon človeškega dela. Obnovimo naj zavest o vzvišenosti dela. Srčno želimo od tu pozdraviti delavce vsega sveta in jim pokazati njihovega velikega vzornika, njihovega Božjega brata, preroka vseh njihovih pravičnih teženj – Kristusa, našega Gospoda.«

   Stara Simeon in Ana, ki ju Marija in Jožef srečata v templju, sta kljub starosti polna pravičnosti, svežine v veri v Gospoda in nista padla v suho in monotono rutino. Do rutine pride, ko sem prisoten le v svojem telesu, moje srce pa je drugje. Vera bo resnično pristna, če nas vsak dan spravi v tek, pogon, gibanje … Vera Simeona in Ane, ki ni rutinska vera, ki ni vera običaja, navad, je sposobna videti več in vso resnico o Jezusu, čeprav je šele dete. Tako je tudi z vero tistih, ki v evharistiji (sv. maši) iz žive vere zrejo Gospodovo navzočnost in ljubezen. Simeon razume (vidi), da bodo mnogi Gospoda zavrgli; zanj pa je Gospod vir srčnega veselja. Ve pa tudi, da bo ta otrok mnoge dvignil. Odrešenje, ki so ga dolga stoletja pričakovali, je tukaj, v tem Otroku.

   Praznik Svete družine nas torej vabi, da poglobimo svojo vero, da bo bolj živahna in močna. Živeti božično skrivnost pomeni, da sprejmemo Gospodovo Luč v svoje življenje, v svoje družine. Z Njim lahko rastemo v veri, ki nas priganja k veselemu, mirnemu in prepričljivemu pričevanju.