Beseda je meso postala in se naselila med nami
V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.
Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.
Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil.
Jn 1,1-18
BOG PRIHAJA MED NAS
»Beseda je meso postala.« Spričo tega razodetja se v nas znova prebuja vprašanje: Kako je to mogoče? Beseda in meso sta med seboj nasprotni resničnosti. Kako more večna in vsemogočna Beseda postati krhek in umrljiv človek? Samo en odgovor je: Ljubezen. Kdor ljubi, želi deliti z ljubljenim, želi biti z njim združen. Sveto pismo nam predstavlja ravno to veliko zgodbo Božje ljubezni do svojega ljudstva, ki doseže vrh v Jezusu Kristusu. Luč resnice »Beseda je meso postala« se razkriva tistemu, ki jo sprejema z vero, ker je skrivnost ljubezni. Samo tisti, ki se odpirajo ljubezni, so obdani z božično lučjo. Tako je bilo v betlehemski noči in tako je še danes. Učlovečenje Božjega Sina je dogodek, ki se je dogodil v zgodovini, ki pa jo hkrati presega. V noči sveta se prižiga nova luč, ki se pusti videti preprostim očem vere, blagemu in ponižnemu srcu tistega, ki pričakuje Gospoda. Ko bi bila resnica samo matematična formula, bi se v nekem smislu uveljavila sama od sebe. Ker pa je resnica Ljubezen, Oseba, zahteva vero, pristanek našega srca.
Božično oznanilo je luč tudi za ljudstva, za skupno pot človeštva. Emanuel, 'Bog z nami', je prišel kot Kralj pravičnost in miru. Njegovo kraljestvo – to vemo – ni od tega sveta in vendar je pomembnejše od vseh kraljestev tega sveta. Je kot kvas človeštva. Verovati v Boga, ki je hotel z nami deliti našo zgodovino, je nenehna spodbuda, naj si v njej za vero prizadevamo tudi sredi njenih protislovij. Je razlog za upanje za vse tiste, katerih dostojanstvo je prizadeto in okrnjeno, ker je on, ki se je rodil v Betlehemu, prišel osvobodit človeka od korenine vsake sužnosti (Benedikt XVI.).
Kdo je v nebogljenem otroku prepoznal Boga? Preprosti pastirji, ki jih je družba potisnila na skrajni rob. Bog se razodene preprostim, ubogim, zapuščenim in ljudem, ki so čistega srca. Grehi nas oddaljujejo od Boga in od samega sebe, zato je sodobnik podoben brezdomcu, ki ne najde miru in se mora zadovoljiti s trenutnimi užitki, ki ne pomirijo njegovega srca. Zato se odpovejmo napuhu in prebudimo v sebi otroka, ki je iskren in dobro misli. Potem bomo v Jezusu prepoznali njega, ki je naš mir in naša sprava. Naj nam novorojeno Dete pomaga, da bodo v teh dneh naše misli čiste, besede dobronamerne in dejanja podobna čisti ljubezni, ki ne išče nobene koristi.