Čujmo, ker ne vemo, kdaj pride hišni gospodar

   Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapústil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izróčil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naróčil, naj čuje. Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!«

Mr 13,33-37

ČAS NAM JE PODARJEN

   S prvo adventno nedeljo začenjamo novo bogoslužno leto. To dejstvo nas vabi, da razmislimo o razsežnosti časa, ki nas navdaja z neko skrivnostnostjo. Pravimo namreč, da »nam zmanjkuje časa«, saj je vsakodnevni ritem za vse postal dokaj divji. Tudi glede tega Cerkev prinaša »veselo novico«. Bog nam podarja svoj čas. Mi imamo vedno premalo časa. Še posebej za Gospoda ga včasih ne znamo ali nočemo najti. Pa vendar, Bog ima čas za nas! To je prvo, kar na začetku bogoslužnega leta vedno znova z začudenjem odkrijemo. Da, Bog nam podarja svoj čas, saj je vstopil v zgodovino s svojo besedo ter s svojimi zveličavnimi deli, da bi naš čas odprl za večnost ter bi tako ta postal zgodovina zaveze. S tega vidika je čas že sam po sebi znamenje Božje ljubezni. Čas je dar, ki ga človek, kakor vsako drugo stvar, zna ceniti ali pa ga v zamolkli površnosti zapravi.

   »Pazite in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas!« nas opozarja evangelist Marko. Danes bi ta stavek lahko zapisali tudi takole: »Bodite previdni, ker nikoli ne veste, kdaj je pred vami volk v ovčjem oblačilu!« Previdnost je vedno bolj cenjena, kajti vsakdanje življenje je polno pasti in nisi nikoli popolnoma varen. Kot kristjani pa se zavedamo, da je Bog vedno z nami. Redna vsakodnevna molitev nam bo gotovo pomagala, da bomo sposobni ločiti Božji glas od prišepetavanja hudega duha. Zato ne opuščajmo vsakodnevne molitve in prosimo Jezusa, naj nas on vodi.