Kristus pride sodit v slavi

   Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.

Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovóril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.‹

   Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovóril: ›Resnično, povem vam: Česar niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.«

Mt 25,31-46

JEZUSOV DRUGI PRIHOD

   Zadnjo nedeljo cerkvenega leta praznujemo praznik Kristusa Kralja vesoljstva. Bog je stvarnik vsega. Vse je naredil dobro in lepo. Greh je pokvaril harmonijo med Bogom in človekom. Toda Bog ni obupal. Poslal je Jezusa Kristusa, da bi odrešil človeški rod. Jezus je prinesel veselo oznanilo evangelija tako v besedi kot v dejanju. Hodil je iz kraja v kraj in učil ljudi tega, kar mu je naročil Oče. Njegova beseda pa ni bila navadna beseda, ampak jo je podkrepil s konkretnimi dejanji, predvsem z deli usmiljenja. Dobro se je počutil v družbi najbolj ubogih, delal zanje čudeže: ozdravljal bolne, izganjal hude duhove, obujal mrtve … Človeški napuh in hudobija sta ga pripeljala na križ, kjer je umrl iz ljubezni do nas. Toda smrt ni bila končna postaja, ampak jo je premagal z vstajenjem od mrtvih in nam tako dal novo upanje, srečo, ki nas čaka onkraj groba v večnosti. Iskrena vera, podkrepljena z dobrimi deli iz ljubezni do ubogih, revnih, bolnih, zavrženih, ljudi z roba družbe, nas dela podobne našemu Učitelju, ki bo prišel ob koncu časov in nas sprejel v nebeško kraljestvo. Tam nas čaka večna sreča. Zato stopimo iz svojega udobnega življenja in pojdimo naproti ubogim, ki prosijo pomoči, tudi tistim, ki ne morejo več prositi zaradi bolečih izkušenj, in jim podarimo nekaj svojega časa, nekaj svojih dobrin in storimo kaj dobrega zanje. To je tisto, kar šteje.

   Prerok Ezekijel (34,11-12.15-17) je svoje poslušalce opozoril, da pred Božjim prestolom ne bo priložnosti za opravičevanje in sprenevedanje, kajti »Gospod Bog bo sodil med ovco in ovco, med ovni in kozli«. Bog sam sicer vodi svoje ovce, vendar so posamezne ovce krive, če se oddaljijo od svojega pastirja. Zato je treba poslušati Božji glas in mu slediti, če hočemo varno hoditi skozi življenje. Gospod skrbi za tiste, ki mu to dovolijo in hodijo za njim. On nas varuje, nas išče, da bi nas pripeljal na pravo pot, obvezuje naše rane, nas krepča, če smo bolni … Zato se držimo njegove besede in nasvetov, da bomo varno prišli v njegov objem.

   »Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali!« je pisal apostol Pavel v 1. pismu Korinčanom (15,20-26). Jezus je prehodil vso pot pred nami, zato se lahko zgledujemo po njem, mu zaupamo in se veselimo večnega življenja pri njem. Zveličan bo namreč tisti, ki bo vztrajal do konca. Jezus je namreč na križu uničil smrt in nam odprl nebeška vrata. S svojim vstajenjem je pokazal, da smrt nima zadnje besede, ampak je obljubil, da bomo z njim vstali tudi mi. To je najlepša obljuba, ki jo je kdaj koli prejelo človeštvo: obljuba večne sreče, veselja, miru v nebeškem kraljestvu.

     V evangeliju po Mateju nam Jezus spregovori o svojem drugem prihodu, ki ga pričakujemo. Prišel bo, da bo sodil žive in mrtve. Kako se bomo prikazali pred Božjim prestolom: nasmejani, ker bodo naše roke polne dobrih del, ali žalostni, ker bodo naše roke prazne? Sedaj je priložnost, da se pripravimo na soočenje s svojim stvarnikom, ki bo spraševal o tem, kako smo ljubili samega sebe, svojega bližnjega in Boga. V evangeliju nas opozarja: »Česar niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.« Poslednja sodba ne bo povezana s tem, v kaj smo verjeli, ampak s tem, kako smo živeli in kako smo s svojimi deli drugim ali koristili ali škodili. Pravimo, da ni vse zlato, kar se sveti, zato bodo tudi naša dela ocenjena kot dobra ali slaba, kot zgledna ali zavajajoča, velikodušna ali bolj iskanje časti in pohvale. Jezus nam še posebej priporoča, da delamo dela usmiljenja: da nasitimo lačne, damo piti žejnim, sprejmemo tujce, oblačimo nage, obiskujemo bolne in ljudi, ki so v zaporu. Na videz so preproste zahteve, ki prinašajo večno življenje. Pa vendar tolikokrat pozabljene, neizpolnjene, preslišane. Zakaj? Morda zato, ker se jih ne da meriti, statistično obdelati, ker nimajo ustrezne družbene cene? To so dela, ki jih spremlja in zapisuje le Božje oko. Čas je, da te besede premislimo, jih resno vzamemo in živimo. Nobena filozofija z Vzhoda, ki se kaže kot odrešujoča, nas ne bo rešila, naj bodo ob tem izrečene še tako obetajoče obljube. Edino večno veljavne vrednote in obljube so naše trdno upanje. Zato se je treba truditi. Papež ne ponavlja zastonj, da bosta človek in svet preživela samo, če bosta imela Boga. Sedaj imamo priložnost, da preverimo, kakšni smo, in popravimo svoj odnos do svojih bližnjih ter naredimo kaj dobrega zanje. Naj nam pri tem pomaga Gospod, ki odrešuje vsakogar izmed nas in nas vodi v nebeško kraljestvo.