Zvestoba v malem bo nagrajena

   Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: »Neki človek se je odpravljal na potovanje in je sklical svoje služabnike ter jim izróčil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridóbil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridóbil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skôpal jamo in skril denar svojega gospodarja.

   Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridóbil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izróčil, glej, dva druga sem pridóbil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹

   Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi raztresel. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovóril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem raztresel? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo še to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹«

Mt 25,14-30

TRUDIMO SE, DA POMNOŽIMO PREJETE DAROVE

   Tokrat nam božja beseda spregovori o darovih, ki jih Bog daje vsakemu izmed nas. Prejeli smo jih zato, da bi z njimi pomagali pri graditvi boljšega sveta. Nismo jih prejeli predvsem zase, niti da bi se z njimi ponašali, ampak da bi z njihovo pomočjo služili ljudem, s katerimi potujemo skozi zemeljsko življenje. Morda radi debatiramo o tem, kdo je bolj sposoben in kdo manj, kdo je genij in kdo netalentiran, kdo je normalen in kdo ne. Seveda se trudimo, da bi bili med tistimi, ki so na vrhu, ali da bi nam ti ljudje bili vsaj naklonjeni. Prilika o talentih pa nas lahko spravi v dilemo: gospodar je dal vsakemu nekaj talentov, vsakdo je imel dovolj priložnosti, da se izkaže, in tisti, ki je dobil samo en talent je bil sam kriv, da se je prepustil lenobi in talent zakopal. Stvarniku se je zdelo vredno, da živimo, in vsakdo je dovolj obdarjen, da je lahko srečen in zadovoljen že na tem svetu in samo tukaj in sedaj imamo priložnost, da si zagotovimo srečno večnost. Zato se je treba potruditi in pomagati Bogu uresničevati njegov čudoviti načrt, ki ga ima s človekom.

   Pisatelj knjige Pregovorov (31,10-13.30-31) pravi: »Vrlo ženo, kdo jo najde! Njena vrednost je daleč nad biseri.« Živimo v času, ko so ženske bolj cenjene kot nekoč, imajo več pravic, zasedajo pomembne položaje v javnem življenju, a to še ne pomeni, da je njihovo življenje neoporečno. Zato pisatelj zaključuje z opozorilom: »Milina je varljiva in lepota je prazna, žena, ki se boji Gospoda, pa je vredna hvale.« Vsi, ne samo ženske, nosimo veliko odgovornost za svoja dejanja. Nič nam ne pomaga zunanja podoba, če iz svojega življenja ne znamo narediti daru za druge.

   Gospodov dan bo prišel. Prišel bo dan sodbe. To je »Gospodov dan«, ki bo prišel, kakor pride »tat ponoči«. Srečanje z Gospodom iz oči v oči bo torej popolno presenečenje. Vsi se zavedamo, da bomo morali umreti, a kljub temu mnogi živijo lahkomiselno in zgolj posvetno skrbijo za »mir in varnost«. Ne trudijo pa se za mir in varnost v Bogu, ker se niso pripravljeni spreobrniti. Zato apostol Pavel v 1. pismu Tesaloničanom spodbuja: »Vi, bratje, niste v temi, da bi vas ta dan presenetil kakor tat.« Jezus je prinesel na svet luč, zato smo varni, dokler se držimo Božjih zapovedi in si prihodnost zagotavljamo z dobrimi deli.

   Zavedanje zveličavne resničnosti življenja nam želi razsvetliti evangelij. Pove nam, da odgovorno uporabljajmo usposobljenosti, ki nam jih je Bog dal za življenje. Tisti, ki jih prezrejo, so »malopridni in leni«. Krivi so grehov opuščanja, ki so lahko večji od grehov storitve. Kdor svoje sposobnosti zanemari in ne uporablja, jih bo izgubil, mu bodo odvzete. Kdor pa jih s pridom uporablja, mu bodo dane še nove. Z Bogom, ki nas opremi s sposobnostmi, je treba sodelovati. Če smo preleni za to sodelovanje, svoje življenje pokvarimo. Jezus izgovori grožnjo pogubljenja. »Neuporaben služabnik« bo po lastni krivdi ob sodbi vržen v pekel, ki je po Jezusovih besedah »najgloblja tema«. To pomeni zavest, potopljeno v popolno zmoto, ki je posledica zakrknjenosti, ki si jo človek nabere s sovražnimi dejanji zoper Boga in bližnjega. Jezus to grožnjo pekla izreče zato, da bi se prebudili, ozavestili in vse storili, da se zveličamo. Današnja prilika torej vztraja pri notranji drži, s katero sprejmemo in cenimo dar, ki nam je dan. Strah je pri tem prav gotovo napačna drža. Služabnik, ki se boji svojega gospodarja ter njegove vrnitve, skrije kovanec v zemljo in tako ta ne obrodi nobenega sadu. To se zgodi na primer, če nekdo, ki je prejel krst, birmo, obhajilo, skrije te darove pod preprogo predsodkov, pod napačno podobo Boga. S tem ohromi vero in dejanja ter tako izda Gospodova pričakovanja. Prilika pa tudi povzdigne dobre sadove učencev, ki se veselijo prejetega daru, ga ne skrijejo zaradi strahu ali ljubosumnosti, temveč ga množijo tako, da vabijo k udeležbi pri njem in ga delijo z drugimi. Da, to, kar nam je Kristus podaril, množimo samo, če ga podarjamo! Ta zaklad je narejen zato, da se porablja, unovči, deli z drugimi, kakor nas o tem poučuje apostol Pavel, veliki upravljavec z Jezusovimi talenti. Osnovno sporočilo se nanaša na duha odgovornosti, s katerim sprejmemo Božje kraljestvo, torej z odgovornostjo do Boga in do človeštva. To držo srca je popolnoma poosebila Devica Marija, ki je Jezusa, ki ga je sprejela kot najdragocenejši zaklad, z neizmerno ljubeznijo podarila svetu. Prosimo jo, naj nam pomaga, da bomo 'dobri in zvesti služabniki' ter bomo tako nekega dne deležni 'veselja našega Gospoda'.