Koledar dogotkov

Last month January 2022 Next month
M T W T F S S
week 52 1 2
week 1 3 4 5 6 7 8 9
week 2 10 11 12 13 14 15 16
week 3 17 18 19 20 21 22 23
week 4 24 25 26 27 28 29 30
week 5 31

Prijava

Kdo je največji

    Šli so od tam in prepotovali Galilejo, vendar ni želel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govoril: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vprašati.

     Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel:  »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.« Mr 9,30-37

 

 

 

KDOR HOČE BITI PRVI …

 

   Po napovedi trpljenja in vprašanju, kaj mislijo, kdo je Jezus Kristus, se apostoli zopet pogovarjajo o posvetnih rečeh. Pogovarjajo se o tem, kdo bo največji. Večno aktualna tema človeštva, ki gradi na karieri, moči in slavi. Jezus gleda na te stvari zelo drugače. Zanj ni moč v vladanju s silo, ampak v služenju bližnjemu z ljubeznijo. Tisti, ki vodijo državo ali kakršno koli skupnost – tudi cerkveno – morajo pozabiti na moč, ki jo imajo, da bodo lažje prisluhnili ljudem, jih razumeli in jim pomagali na tak način, da ne bo nihče ponižan. Za Boga smo vsi enaki in nas ima vse enako rad.

   Še o eni temi - v našem času zelo aktualni – beremo v Knjigi modrosti: »Zalezujmo pravičnega, ker nam je nadležen in nasprotuje našim delom, ker nam očita prestopke postave in nam oponaša napake naše vzgoje.« (Mdr 2,12) Kritika pisatelja Modrostne knjige je namenjena nam, ki menimo, da smo popolni in - glede na naše krščansko življenje - ne sprejmemo nobene kritike. Nevoščljivost je napaka, ki zelo cveti. Za večino ljudi bi bilo najbolje, če bi bili vsi ljudje enako pokvarjeni, da ne bi nihče izstopal. Za nas kristjane je to velik izziv, da ne popustimo pred takšnimi pritiski družbe in s svojim zgledom pokažemo, da je Kristusova pot prava, čeprav bo treba na ta račun prenesti marsikatero krivico.

   Tudi apostol Jakob nas v svojem pismu (3,16-4,3) svari pred nevoščljivostjo in prepirljivostjo. Družba, ki odobrava takšne slabe navade, zapade v nered in vsakršno zlo. Zato stopimo na pot pravičnosti in se bojujmo proti nasladam tega sveta, posebej še proti sli po oblasti in gospodovanju nad drugimi, saj le-ta ne vodi k dobremu. Prisluhnimo Bogu in bližnjemu, poglejmo v svojo notranjost ter zahrepenimo po drugačnem življenju, ki nam bo prineslo zadovoljstvo in mir.

   Evangelist Marko (9,30-37) nam poroča o apostolih, ki jih mami želja po oblasti. Ne razumejo namreč smisla Božjega kraljestva. Jezus zaradi tega ni užaljen, saj ve, da je njihovo dojenje višjih resničnosti zelo počasno. Zato postavi otroka med nje in pove, da se moramo tako spremeniti, da bomo postali preprosti in iskreni kakor otroci. Kdor je preprost kakor otrok, so mu vrata v Božje kraljestvo vedno odprta. »Če hočemo biti prvi, moramo hoteti biti z Jezusom, ki je Prvi. On je postal služabnik vseh do smrti na križu. Zato, da bi lahko vsi spoznali, kako velika je Božja ljubezen do človeka. Jezus govori o veličini, ki je za Božje kraljestvo. Ta veličina vsakemu človeku kaže Božjo ljubezen do človeka. Takšno veličino je vredno živeti med seboj. Biti zadnji ne pomeni, da sem za vsemi drugimi. Biti zadnji pomeni, da sem služabnik vseh, da bi vsi lahko spoznali sijaj Božje ljubezni. To seveda tudi pomeni, da mojemu srcu nobena stvar ali oseba ne pomeni več kakor Božja ljubezen.« (p. V. Lovše)

   »V globokem in prisrčnem zaupanju v Boga, se naužijmo tiste modrosti, ki jo potrebujemo za življenje. Ta modrost je »čista, miroljubna, prizanesljiva, poslušna, polna usmiljenja in dobrih del, nepristranska in brez hinavščine.« Naj v moči duhovnih izkušenj laže hodimo z globoko vero, da je Gospod vedno z nami, čeprav se nam morda kdaj zdi, da se je skril, da ni dovolj dejaven, ali da ga morda ne čutimo.« (p. R. Schweiger)