Eden je naš Učitelj, mi vsi pa smo bratje

   Tedaj je Jezus spregovóril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakníti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›učitelj‹.

   Vi pa si ne pravite ›učitelj‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus. Največji med vami naj bo vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.«

Mt 23,1-12

PONIŽNI PRED BOŽJIM OBLIČJEM

   So danes drugačni časi od tistih, ko so nastajale prve krščanske skupnosti? Če smo pozorni na vsebino, lahko rečemo, da si tudi danes stojita nasproti dve »cerkvi«: dve definiciji religije in dve pastoralni prizadevanji, prvo je bogoslužno in drugo povezano z življenjem. Vedno je namreč nevarnost, da lahko struktura zavlada nad duhom. Zato se moramo truditi, da je naše oznanjevanje vedno povezano z molitvijo in dobrodelno dejavnostjo. Jezus je bil v dilemi, kako naj zastavi poslanstvo o novem kraljestvu, ki prihaja. Kot pravoveren Jud ni smel omalovaževati vere, ki jo je prejel že v zibelki, a hkrati je vedel, da je treba to vero notranje prenoviti, da bo kos novim nalogam. Podobno je s krščanstvom danes: soočiti se mora z raznimi sektami in oblikami duhovnosti, pri katerih ne veš, kje je rep in kje je glava. Razni učitelji in guruji ponujajo oblike duhovnosti, ki ne priznavajo Boga, kot absolutnega vladarja, niti Jezusa Kristusa kot odrešenika. Tako ponujajo pomoč pri raznih praksah, ki bi naj človeka vodile k temu, da se reši sam. Žal se človek ne more sam rešiti, ampak je potrebna Božja milost in priznanje Jezusa kot odrešenika. On nas je odkupil in rešil iz oblasti teme. Zato je treba veliko moliti in prositi razsvetljenja, da se bomo lahko v pomembnih življenjskih situacijah pravilno odločali.

   Prerok Malahija (1,14-2,8-10) Prinaša Gospodovo sporočilo: »Jaz sem velik kralj« … In zdaj, ta zapoved za vas, duhovniki! Če ne boste poslušali in če si ne boste vzeli k srcu, da bi dajali čast mojemu imenu … pošljem prekletstvo nad vas.« Kdo je pravi duhovnik: ali človek pred oltarjem, ki mašuje, ali Kristus, v čigar imenu njegov služabnik daruje sveto daritev? Res je, da je Cerkev Božja in človeška hkrati, vendar brez Kristusa Cerkve ne bi bilo, ker je človek preslaboten garant za verodostojnost nauka. Samo Kristus je zanesljiva garancija, da bo krščanstvo preživelo. Bog je edini kralj in Gospod. On nas je priklical v življenje in ob zemeljskem odhodu bomo pred njim polagali račune glede našega življenja. Zato bodimo čuječi, da bomo lahko zaznali vsak Gospodov korak in odgovorili na vsak njegov klic.

   Jezusov učenec mora nastopati z vso ljubeznivostjo in »s prav takšno toplino, s katero mati neguje svoje otroke« je Pavel pisal v prvem pismu Tesaloničanom (2,7-9). Vesela novica se ne more širiti z nasiljem, ampak z dobroto in ljubeznivostjo. Zato bodimo močni in potrpežljivi v poslušanju ter blagi in usmiljeni pri ukrepanju. Tako bodo vsi spoznali, da je v nas Jezusov duh.

   V evangeliju nas Jezus svari pred povzdigovanjem samega sebe. Marsikdaj nas prevzame želja, da bi sedeli na dveh stolčkih, da se ne bi zamerili nobenemu gospodarju. To pa je samoprevara, ker Jezus zavrača vsakega, ki ni ne vroč ne mrzel. Vsak dan je treba sprejemati jasne odločitve, sicer nas bo življenje premetavalo zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Za jasne odločitve pa je treba zoreti z veliko mero potrpežljivosti in odpovedi. Še beseda za tistega, ki poklicno oznanja evangelij. Jezusov očitek je močan: »Vežejo težka in neznosna bremena ..., sami pa jih še s prstom nočejo premakniti.« Vzrok za takšno držo je, ker nimamo radi ljudi, ki jim oznanjamo. Če oznanjamo evangelij, ne da bi imeli radi človeka, nam Jezus upravičeno očita. Z Božje strani je bistveni razlog za oznanjevanje evangelija prav ljubezen. Oznanjamo ga zato, da Božja ljubezen dobiva moč v naših srcih in omogoča skupnost. Vernike oznanjevalci sicer za kratek čas lahko preslepimo, ko pa se le-ti začnejo zavedati, kako zaprto je naše srce, odidejo od nas. Naša beseda ni več kvas ali pogoj, da se Božja ljubezen razodene srcem bratov in sester. Drug Jezusov očitek oznanjevalcem je: »govorijo namreč, pa ne delajo«. Lahko ga razlagamo dobrohotno. Zavedamo se, da oznanjamo besedo, kateri nismo sposobni biti zvesti. Oznanjamo jo in ostajamo grešniki. Ali bi morali biti zato čisto tiho? Ne. S tišino bi si naložili še večji greh. Edini pogoj, poleg iskrenega srca, je, da oznanjamo besedo iz ljubezni do tistih, ki jim jo oznanjamo. Oznanjati jo moramo z isto ljubeznijo, s katero je bila izgovorjena. Takšna drža omogoča, da beseda kljub grešnosti tistega, ki jo oznanja, ljudi povabi, da sprejmejo resnično razodetje Božje ljubezni. Zato prosimo Gospoda: daj nam čistega duha, da te moremo videti … Daj nam ponižnega duha, da te moremo slišati … Daj nam duha ljubezni, da ti moremo služiti … Daj nam duha vere, da te moremo živeti.