Ljubi Boga in svojega bližnjega

   Tisti čas so farizeji slišali, da je Jezus saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na enem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«

Mt 22,34-40

ZAPOVED LJUBEZNI

    »Katera je največja zapoved?« je farizej vprašal Jezusa. Isto vprašanje danes postavljajo mnogi, pa čeprav nekoliko drugače: »Kaj je v življenju najpomembnejše?« Danes ljudje ne sprašujejo o neki splošni zakonitosti, ampak o tem, kdo mi bo največ dal za čim manj denarja oziroma zastonj. Na koncu pa je večina razočarana. Zakaj? Kdor ljubi le sebe, ostane sam in brez ljubezni. Obstaja ena sama ljubezen, ki povezuje vse niti našega življenja: »Ljubi svojega Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kakor samega sebe.« V današnjem času premalo upoštevamo to Jezusovo navodilo, saj se povsod pojavlja izkoriščanje šibkejših, goljufije in razne druge oblike delovanja, ki zelo prizadenejo veliko število ljudi. K temu nas pogosto spodbujajo preko raznih sodobnih sredstev, ki postavljajo v ospredje osebne koristi in »rast« posameznika, ne oziraje se na ljudi, ki so pri tem vzponu ogoljufani. Toda vsak človek si želi biti ljubljen in hrepeni, da bi imel rad. Nekateri so o sebi prepričani, da vedno in zlahka ljubijo ter da so vedno sposobni dati prostor drugemu. Večinoma pa doživljamo, da prav na tem področju najhitreje vržemo puško v koruzo in nehamo ljubiti – sebe, druge, še posebno pa Boga. Bog je v nas položil sposobnost, da ljubimo, vprašanje je le, če smo odprti za ljubezen.

   »Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj, kajti tujci ste bili v Egiptovski deželi!« je Mojzes govoril ljudstvu, beremo v 2. Mojzesovi knjigi (22,20-26). Večina sebe zelo ceni, a krivično, kajti vse smo prejeli od svojega Stvarnika in njemu se najlepše zahvaljujemo za življenje s tem, da smo solidarni, da smo dobri do vsakega človeka. Že tu je na nek način vsebovana zapoved ljubezni. Mojzes, ki je Božji glasnik, prepoveduje neke napačne drže, ki so zelo pomembne za medčloveške odnose: izkoriščanje, zatiranje, oderuške obresti, vračanje zastavljenega, če to tisti nujno potrebuje. Ljubezen do bližnjega mora biti na prvem mestu, pred našimi koristmi.

    Apostol Pavel v 1. pismu Tesaloničanom (1,5-10) pravi: »In vi ste začeli posnemati nas in Gospoda: besedo ste sprejeli v veliki stiski in z veseljem Svetega Duha, tako da ste postali zgled vsem verujočim.« Besede mičejo, zgledi vlečejo! Tega pravila so se držali tako kristjani prvih stoletij, kot tudi misijonarji, ki so evangelij prinesli v naše kraje. Niso toliko govorili, ampak so predvsem živeli z ljudmi, ki so bili v začetku zelo nezaupljivi. Spreobračal je predvsem zgled, ki se je odražal v dobroti in ljubezni. Isto načelo velja tudi danes: ljudje pogosto ne verjamejo zgolj besedam, prepričajo jih predvsem naša dejanja, dobra ali slaba.

    V evangeliju nam Gospod predstavi prvo in največjo zapoved, zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Ljubezen je ali pa je ni, nekaj vmes ne obstaja. Ko razpravljamo o tem, koga bomo imeli bolj radi in koga manj, se že odmikamo od ljubezni, ki ne računa, ne išče koristi, ne dela razlik, ampak preprosto je. Ustanovitelj salezijancev sveti Janez Bosko je rad govoril: »Delaj dobro in pusti vrabčkom čivkati!« Pomembno je, da vse, kar delamo, delamo z ljubeznijo, potem je tudi v nas pravo veselje in sreča, ki jo daje edino Bog. Moč in lepoto, radost in neskončnost ljubezni lahko doživljamo le, če služimo drugim. Če se za to odločimo. Človeške ljubezni namreč ni brez odločitve za ljubezen, ki jo najprej sprejemamo od Boga in šele potem lahko delimo z drugimi. Naša ljubezen se kaže drugim predvsem v dejanjih in ne toliko v besedah. Drugemu lahko damo to, kar smo, in to, kar imamo, le z neštetimi vsakdanjimi drobnimi dejanji. Ko se odločimo, da bomo ljubili, nas napolni srčno veselje, da gre drugemu dobro. Doživljamo notranjo moč, ki krepi naše telesne, duševne in duhovne moči. Bog nas pošilja, da gremo skozi življenje ljubezni naproti. S tem njegovo življenje postaja tudi naše. Za ljubezen je namreč značilno, da drugega upodobi po sebi. To pomeni, da nas Bog, ki je ljubezen, upodablja po sebi. Želja, da bi bili kakor Bog, se nam ne uresničuje s tem, da imamo popoln nadzor nad vsem, ampak s tem, da se izročimo v roke Boga Očeta ter bratov in sester. Izročimo pa se iz ljubezni. On nas ljubi. To pomeni, da nas ne poseduje, ampak nosi v srcu. Uči nas iste ljubezni: da nosimo njega in druge v svojem srcu. Nobena ptica ne more leteti, ne da bi razprla krila in nihče ne more ljubiti, ne da bi razkril svoje srce. Naj nam Gospod pomaga, da bo naša ljubezen pristna, da se daruje za druge in dela svet boljši in lepši.