Dajte cesarju cesarjevo in Bogu Božje

   Tisti čas so farizeji odšli in se posvetováli, kako bi Jezusa ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

Mt 22,15-21

PRAVIČNOT

   Današnja Božja beseda nas spomni, da ni nobenega drugega boga, razen Gospoda živega Boga, ki nas je izvolil in prišel med nas, ne le z besedo evangelija, ampak z močjo in Svetim Duhom. Ko farizeji Jezusa skušajo glede plačevanja davkom, jim ta jasno odgovori: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega.« Kako lepo zveni ta svetopisemski stavek, ki ga lahko v sodobni jezik prevedemo takole: »Vsakemu tisto, kar mu pripada!« To je osnova za pravičnost, ki pa zavrača načelo ljubezni: so situacije in primeri, ko si zaradi ljubezni krivičen, vzameš tistemu, ki ima, in daš tistemu, ki nima, a nujno potrebuje za svoje preživetje. Gre za navzkrižje med tem, kar je zakonsko dovoljeno in k čemur nas nagiba srce oziroma dobrota. Jezus farizejem ni tako odgovoril, pa čeprav njegovo načelo poznamo: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« Če bomo z ljubeznijo delali, bomo vedno prav delali, čeprav se bo morda komu zdelo, da ni tako. V povezanosti z Gospodom, bodo naša dejanja boljša in bolj pravična vsaj v očeh Boga, ki edini vidi ozadje naših dejanj.

    V Božjem kraljestvu je vsak dobrodošel. Ni treba biti uradno kristjan in si kljub temu lahko dobro orodje v Božjih rokah. Tako si je Bog izbral poganskega kralja Kira, da najprej izvoljen narod odpelje v sužnost, ga postavi na realna tla, je slaba vest za odpadnike od Boga in s tem Božji glas, ki svari, opominja in kaže izhod iz krize. O tem nam spregovori prerok Izaija (45,1.4-6). Kljub temu, da Bog svoje ljudstvo preizkuša, ga ne prepusti samim sebi, ampak ga z ljubeznijo spremlja in čaka, da bodo spoznali svojo zmoto, se pokesali, se spreobrnili in znova sprejeli Boga za svojega kralja in odrešenika. On čaka, da reši človeka iz njegove stiske in ga pelje na pot v Božje kraljestvo.

    Evangelij ni prišel med nas le z lepimi besedami in spodbudami, ampak s konkretnimi dejanji. Naši predniki so nam zapustili lepe stvari, ki govorijo o tem, da je krščanstvo na naših tleh pognalo globoke korenine. Apostol Pavel nam v prvem pismu Tesaloničanom (1,1-5) polaga na srce, da smo izvoljeni in imamo evangelij, ki ni prišel samo z besedo, ampak z močjo in Svetim Duhom ter popolno zanesljivostjo. Tako imamo dobra in zanesljiva navodila za življenje. Odprimo svoje srce in sprejmimo Božjo besedo in se dajmo voditi Svetemu Duhu, ki nas zanesljivo vodi na pravo pot.

    Sodobna oblast je vedno na prepihu, kritizirana z vseh strani, v skladu z gelom: »Smo demokratična družba!« Ali lahko kritizira oblast tisti, ki ni šel na volitve, češ: »Saj se ne bo nič spremenilo. Vsi so enake barabe!« Ne sme. Ker se je izkazal za slabiča, ker nima svojega mnenja, ker je večni nezadovoljnež. Vse dolgujemo Bogu. Tako je treba razumeti Jezusove besede: »Dajte Bogu, kar je Božjega«. Človeka samega in vse njegovo okolje je ustvaril Bog. Prihaja iz Božjih rok, ne iz cesarjevih. Bog je vladar nad vsemi vladarji. Zato je narobe, če se imajo poganski kralji za sakralne veličine. Bogokletno je, če nosi vladar naziv, ki pripada samo Bogu. Zemeljski vladar ima nalogo, da skrbi za red v državi. Kristjani so tako gledanje zagovarjali tudi na zaslišanjih in zato pretrpeli mučeništvo. Bog vzdržuje v bivanju vse: naravno in nadnaravno. Božja oblast je neprimerljivo višja od politične. Kristus prizna Pilatu, da ima oblast, vendar naj ve, da je nima sam od sebe, tudi ne zgolj od ljudi, ampak jo ima »od zgoraj«. Vsaka oblast prihaja od Boga in vsi vladarji so Bogu odgovorni za vse svoje ravnanje. Denar davkoplačevalcev ni njihov, ampak last vsega ljudstva v državi. Uporaba tega denarja je nadvse odgovorna zadeva. Odgovorna pred Bogom. Varovati se je treba malikovanja politike. Politika ne more rešiti vseh človeških problemov. Ne more ljudem zagotoviti sreče. Politiki ne morejo biti odrešeniki. Njihova naloga je skrbeti za skupno blaginjo. Če resnično skrbijo zanjo v pravičnosti, lahko naredijo ogromno dobrega, zlasti še, če delujejo za odpravo revščine. Naj nam Gospod pomaga, da bomo znali razločevati, kaj je prav in kaj narobe in da se bomo trudili tudi za to, da damo Bogu to, kar mu pripada, da mu damo svoje srce, pripravljeno za molitev in dobra dela.