Vsi smo povabljeni na nebeško svatbo

   Tisti čas je Jezus spregovóril velikim duhovnikom in starešinam ljudstva v prilikah: »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je prirédil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹ Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili. Kralj se je tedaj razjézil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali.

   Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ Služabniki so odšli na potí in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečenega svatovskega oblačila. Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega oblačila?‹ Ta pa je molčal. Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzíte ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.«

Mt 22,1-14

POVABLJENI NA GOSTIJO

    Današnja Božja beseda nam spregovori o gostiji, ki je nekaj lepega in zaželenega. Na gostijo, na slovesno večerjo ali na gala prireditev gremo skrbno napravljeni, da ne bi gostitelja užalili. Vsako povabilo na srečanje skrbno izbrane družbe je priložnost, da pokažemo, iz kakšnega testa smo. Smo zato lahko začudeni, da na običajna nedeljska srečanja v cerkvi obiskovalci ne pridejo vedno v »tamašni« obleki, ampak so celo neprimerno oblečeni za srečanje s svojim Bogom? Bog nas vse vabi na večno gostijo ob koncu časov, ko bo uničil smrt in obrisal solze z vseh obrazov. Morda se tega ne zavedamo in se obnašamo, kot da nam ni mar za povabilo ter gremo raje po svojih opravkih. Toda srečanje z Gospodarjem življenja je za nas neizbežno. In kakšni bomo stopili pred njega, ko bo treba dati končni obračun? Ali je naša duša bolj čista od našega zunanjega videza? Našo dušo bodo krasila dobra dela ljubezni, kot grd madež pa bo vse tisto, kar je bilo protinaravno, nečloveško in grešno. Še imamo priložnost, da se popravimo in spremenimo svoje življenje in damo pravo težo srečanju pri sveti evharistiji, kamor nas Bog neprestano vabi, a mi morda raje gremo po svojih poteh, ker se nam zdijo pomembnejša od srečanja pri sveti maši. Še je čas, da kaj naredimo za svoj odnos z Bogom in Boga postavimo na mesto, ki mu pripada.

    Prerok Izaija (25,6-10) pravi, da bo Bog vsem ljudstvom pripravil gostijo s sočnimi jedili in žlahtnimi vini. Še več obljublja: uničil bo smrt in obrisal solze z vseh obrazov. Velika obljuba, ki je nihče ne bi smel zamuditi. Ali bom vreden te čudovite gostije, pa je odvisno od mene samega: ali bom prijatelj z Bogom, mu sledil in mu zaupal, ali pa bom sledil raznim prevarantom, ki obljubljajo srečo tukaj na zemlji, brez Boga. Marsikdo se premalo zaveda pomena večnosti in da je ta odvisna tudi od naše sedanje naravnanosti. Jezus hoče biti vedno naš prijatelj, zato mu dovolimo, da se nam približa in nas obogati s svojimi darovi.

    Povabilo na gostijo ni ravno nekaj vsakdanjega in težko razumemo povabljene, ki se nanj niso odzvali. So bili res tako zelo zaposleni, so se počutili nevredne ali pa se jim je povabilo zdelo nepomembno? Prvi med povabljenimi so se povabilu celo uprli. Izza tega upora začutimo prizadetost in užaljenost, zamero do gostitelja. Le iz takega čustva je moč reči: »Nočem priti.« Naslednji se za povabilo niso zmenili. Od kod ta ravnodušnost? Najprej nas lahko prešine misel, da so bile zanje gostije nekaj vsakdanjega. Pri mnogih gostijah in obilju vsega jim ni bilo nič posebnega opustiti eno vabilo. Zakaj bi se zaradi tega vznemirjali, če pa jih že naslednji trenutek nekje drugje čaka obložena miza. Toda Gospod tokrat ne govori o vsakdanji gostiji, govori nam o evharistiji in o gostiji v večnosti. Vabi nas po naših bližnjih, po sestrah in bratih, po duhovnikih in drugih pričevalcih. Če nas to vabilo doseže v trenutku prizadetosti, lahko vabilo iz svojega doživljanja jezno zavrnemo. In v trenutkih, ko nam gre dobro in smo samozadostni, vabilo preslišimo ali ob njem ostajamo ravnodušni. Preprosto nas ne gane, se nas ne dotakne, saj smo sami sebi dovolj in nam nič ne manjka. V takšnih držah res nismo vredni povabila, zato prosimo za dar ponižnosti in preprostosti. Gospod je vztrajen in še vedno vabi. Tokrat ne gleda na pomembnost, moč ali zunanji videz. Nič ne izbira; povabi vse, ki jih najde, hudobne in dobre. Saj to ni mogoče! V tem svetu to ne vzdrži. Toda pri Gospodu je vse mogoče. Ne ozira se na dotedanje življenje povabljenih. S povabilom nam daje novo priložnost. Pomembno je le, da se zavedamo veličine povabila in se nanj ustrezno odzovemo. To je povabilo v novo življenje z njim. Ko smo povabljeni, se nam ni treba ozirati na svojo dotedanjo pot, pri čemer bi se v nas gotovo prebudil občutek nevrednosti. Dovolj je le, da zaznamo ta trenutek njegove bližine in njegovega povabila. Tako velik je, da smemo in moramo zanj obleči svatovsko oblačilo čistosti, lepote in notranjega veselja. Če smo ga izgubili, ga lahko znova pridobimo s kesanjem in ponižnim priznanjem pri spovedi. Kristjani se zavedamo, da je prava zmaga samo tista, ki je podprta z ljubeznijo do vseh. Pri srcu nam mora biti samo to, kako bomo čim bolj posnemali Gospoda, ki nas uči, da moramo vse jemati z boljše strani. Zgodi se nam lahko, da nas po krivici zadene stiska in trpljenje, vendar zaradi tega ne smemo nehati odpuščati in delati dobro. Bog nam daje moči za to. Tako bomo pričevalci Božjega kraljestva.