Gospod bo dal vinograd v najem drugim

   Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkôpal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi pobrali njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnáli. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo stóril s temi viničarji?« Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Gospod je to narédil in čudovito je v naših očeh.‹ Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.«

Mt 21,33-43

BODIMO DOBRI NAJEMNIKI

    Že tretjo nedeljo zapored nam Božja beseda spregovori o delavcih v vinogradu. Primera o vinogradu je domača vsem, ki si s pridelki vinske trte služijo vsakdanji kruh. Vinogradnik dobro ve, koliko mora vložiti, preden bo trta obrodila in mu začela vračati investicije. Jezusa so poslušali preprosti ljudje, ki jim je bilo vse, kar je povezano z vinogradom, domače, zato je Jezus uporabil simboliko o vinogradu za pripoved o Božjem kraljestvu. Bog je zasadil vinograd, on je gospodar, mi vsi pa smo le najemniki. Od nas se zahteva, da pametno gospodarimo z lastnino, ki ni naša. In vendar se dogaja, da Boga izrivamo iz svojega življenja, da se ga na tak ali drugačen način znebimo, ker ne prenesemo, da bi bil naš »kontrolor«, da bi nam gledal pod prste in nas grajal. Smo si s tem naredili kakšno uslugo? Nobene. Na koncu bo kljub temu treba dati odgovor o gospodarjenju z zaupano nam lastnino. Zato je sedaj pravi čas, da krivice, ki smo jih naredili, popravimo.

    Prerok Izaija (5,1-7) govori o vinogradu, ki ga gospodar neguje, a ne rodi sadu. Sprašuje se, kaj naj še stori? Bog je stvarnik vsega živega, naš planet nam je dal v upravljanje in sedaj je od nas odvisno, kaj bomo naredili. Prav je, da se zavedamo odgovornosti, ki nam je bila zaupana. Treba se je truditi, da bo Zemlja, na kateri živimo, ostala lepa in bogata za generacije, ki bodo prišle za nami. Mi smo soustvarjalci našega planeta, zato nam ne sme biti vseeno, kaj se z njim dogaja.

    Kako veselo sporočilo na današnjo nedeljo pove apostol Pavel v Pismu Filipljanom (4,6-9): »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu …« Če zaupamo svoje življenje Bogu ob vsaki priložnosti, se nam ni ničesar bati in vse skrbi prevzame Bog sam. O, ko bi imeli toliko vere v vsakdanjem življenju. Dosti laže bi nam bilo velikokrat in manj bi iskali rešitve v svetu, ki ne more dati želenih rešitev. Zaupna vera, da je Bog z nami, nam pomaga rešiti še tako velike težave in križe. Veliko dogodkov in težav v našem življenju je povezanih s preizkušnjo naše vere. Omagujemo, dvomimo, krivimo druge, celo Boga za težke položaje, v katerih trpimo in proti katerim ni protibolečinskega sredstva. Izhodi iz takih položajev so zelo različni, včasih zelo boleči za nas, za naše najbližje. Mislimo si: »Bog nas je zapustil. Življenje je nemogoče, ne najdemo smisla. Grozno.« Kako težko je tedaj imeti v svojih mislih samo: resnično, vzvišeno, pravično, čisto, ljubeznivo, častno, količkaj krepostno in hvalevredno. Kreposti vere, upanja in ljubezni so dar od zgoraj. To je sicer resnica naše vere, ni pa samo po sebi umevno. Za to je treba izbrati poseben življenjski slog. Za to je treba »delati«. Za to, da je Bog miru z nami, je potrebna vsakdanja molitev, ki jo je potrebno gojiti, ohranjati in poživljati.

    V evangeliju nam Jezus spregovori o viničarjih, ki jim je gospodar zaupal vinograd. S podobo o viničarjih razlaga zgodovino Cerkve in tako našo zgodovino. Pove nam, kako vidi Bog našo resničnost. Bog je od samega začetka hotel, da bi bil svet lep, odsev njegovega veličastva; toda mi smo iz njega naredili grd svet, poln nasilja, ki ubija brata in sestro. Gospodu, ki spoštuje našo svobodo, ne preostaja nič drugega, kakor da postane on sam brat, nad katerim znesemo svoje nasilje. Le tako nam lahko pokaže, da smo v resnici bratje in sestre. Ali ni čudno, da mu še vedno ne verjamemo? To težavo božansko reši. Naš najhujši zločin preobrne v svoje čudovito delo odrešenja za vse. V zgodbi o ubijalskih viničarjih opisuje prepletanje naše nezvestobe z njegovo zvestobo. Prihaja nam naproti, mi pa ga zavračamo. Sad, ki ga od nas pričakuje, je ljubezen do sebe in bližnjih. Jezus je naš učitelj in odrešenik. Od nas je odvisno, ali ga bomo sprejeli kot svojega sopotnika ali pa ga bomo zavrgli. Njegova dobrota nam je vsak dan na razpolago, zato je treba biti zelo pozoren, da ne prezremo časa njegove milosti in namige, kje in kako lahko naredimo kaj dobrega za človeštvo. Na svetu nismo zaradi sebe, ampak zaradi konkretnega poslanstva, ki nam ga je Bog zaupal. Brez zaupanja v Gospoda ni Božjega blagoslova ne na tem svetu in ne za večnost. Življenjske danosti so priložnost, da vedno presegamo zemeljsko in se usmerjamo v presežno. Bodimo odgovorni in resnično dejavni, da bo naš pridelek obilen in ne bomo podobni viničarjem sveta.