Grešniki pojdejo v Božje kraljestvo

   Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovóril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovóril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in nečistnice pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam po poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi pôtlej niste skesali, da bi mu verjeli.«

Mt 21,28-32

ALI JE MOJA POT PRAVILNA?

    Kdo je na pravi poti in kdo ni? Odgovorov na to vprašanje je nešteto, kajti vsakdo gleda na življenje iz svojega zornega kota. Splošna pravila vedenja in življenja so vedno bolj ohlapna, zato ni več jasnih in trdnih načel. Pravila naj bi potrjevala naše potrebe in pričakovanja, zato je za nekatere vse, kar nas omejuje, protinaravno in marsikdo pravi, da to, kar Bog zahteva od nas, ni pravilno oziroma je nečloveško. Rezultat takšnega razmišljanja je, da so mnogi Boga postavili na stranski tir in se zanj sploh ne zmenijo. Ko je Bog odveč, je tudi človek ničvreden in brez dostojanstva. Zato je treba prenehati s takšno miselnostjo in reči: »Dovolj imam reklam! Hočem živeti v skladu z načrtom, ki mi ga je zaupal stvarnik, sicer nisem več človek!« Brez Boga ne moremo živeti polnega življenja; stalno nam nekaj manjka. On nas nagovarja po svoji besedi, ki jo najdemo v Svetem pismu. Danes nam spregovori o pravilnosti naše življenjske poti. Preveč se zanašamo na pravilnost svojega mišljenja in delovanja, a Bog nas opozarja, da so naše poti nepravilne, če niso v skladu z njegovo voljo. Bog nam je dal merila, ki veljajo že tisočletja, zato jih ne gre zanemarjati, saj so kompas v našem življenju. Seveda včasih zaidemo in hodimo po svojih potih, a On nas vedno čaka in nas vabi, da se vrnemo nazaj na pravo pot. Pogosto preslišimo njegov glas, ker nismo povezani z njim. Iščimo pravo pot in srečali ga bomo! On nas bo sprejel odprtih rok in nam dal obilje milosti, ki jo nujno potrebujemo.

    Prerok Ezekijel (18,25-28) prinaša Božje sporočilo: »Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje.« Kdor seje razdor, neti prepire in se noče spraviti s svojim bližnjim, ne sme obtoževati Boga za svojo nesrečo in zapostavljenost. Žanje to, kar je posejal: kdor seje dobro, ga ljudje cenijo, kdor pa seje zlobo, ga vsi zapustijo. Vsak posameznik mora sam presoditi, kaj je zanj dobro, in ugotoviti, če je njegovo življenje v skladu z Božjo voljo.

    Tudi apostol Pavel nam po pismu Filipljanom (2,1-11) sporoča: »Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge.« Z bližnjim je treba biti na isti valovni dolžini, da ga lahko razumemo in mu pomagamo. Ne prepirljivost, ne slavohlepje, ne kakšna druga oblika poviševanja samega sebe ne prinesejo večje priljubljenosti, ampak prej zavrženost. Zato je treba dobro premisliti, kaj bi radi dosegli in kako bomo s svojo iskreno dobroto čimbolj odpravljali spore in nesoglasja.

    V evangeliju srečamo dva brata, ki jima oče naroči, da gresta delat v vinograd. Prvi se upre, a si pozneje premisli in gre, drugi pa obljubi in ne gre. Kateri je izpolnil očetovo voljo? Verjetno je vsakomur jasno, da prvi. Ta se je premislil, se torej pokesal in šel izpolnit očetovo voljo. Kesanje je povezano z Jezusovo bližino. Ko se kesamo, odpremo srce Bogu. Priznamo, da se po Jezusu oglaša Bog, ki želi spregovoriti na srce vsakega človeka. Kesamo se, ko priznamo, da nam Jezus daje živeti iz tega, da smo od Boga Očeta ljubljeni in da smo kakor on tudi mi sposobni ljubiti. Za Boga je pomembno naše priznanje. Če to priznamo, nam lahko z vsem podari tudi samega sebe. V Božjih očeh smo pravični le takrat, ko se kesamo, da smo krenili po napačni poti, to pomeni, ko sprejmemo željo Boga, da bi bil z nami, ne glede na to, kako smo in kje smo. V tem je Božja volja. Če se grešni ljudje ne kesamo, dajemo več pomembnosti sebi kakor Bogu in tako v svojem srcu ustvarjamo lažno podobo o Bogu. Če torej verjamemo in zaupamo lažni podobi Boga, na koncu iz sebe in drugih naredimo ljudi, ki ne poznajo resnice, so zlagani in pokvarjeni. Zelo pomembno je tudi, da svoje obljube izpolnimo. Vsak, kdor da kaj nase, bo izpolnjeval obljube, čeprav bo težko. Samo takšen človek si pridobi spoštovanje. Žal smo glede obljub pogosto zelo velikodušni, a ko jih je potrebno izpolniti, se pogosto zatakne. Zakaj? Ker smo preveč preračunljivi in koristoljubni. Prava velikodušnost ni v lepih besedah, ampak v iskreni ljubezni, ki ne išče koristi, ampak se popolnoma razda. To je tudi prava pot, ki nas dela bolj podobne Jezusu. Če se bomo držali njegove besede, bomo zagotovo na pravi poti. Zato se povežimo z Jezusovo materjo Marijo, še posebej ta mesec, ki je mesec rožnega venca. Ponižno in vdano prosimo za mnogotere milosti, zase in za vse ljudi, posebej še za tiste, ki prave poti še niso našli.