Božja dobrota presega človekov pogled

   Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogódil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.‹ In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: ›Zakaj postajate tukaj ves dan brez dela?‹ ›Ker nas nihče ni najel,‹ so mu dejali. Tedaj jim je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd!‹

   Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹ Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: ›Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹ Odgovóril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji.«

Mt 20,1-16

GOSPOD JE DOBER IN USMILJEN

    Današnja Božja beseda nam hoče povedati, da je Bog neskončno dober in vsakomur želi samo dobro. Gospod najema delavce za delo v vinogradu in tiste, ki so delali samo eno uro plača enako kot tiste, ki so delali ves dan. Mar ni to krivica! Ogorčenje tistih, ki so delali ves dan, je upravičeno tako dolgo, dokler gospodar ne pove razloga svojega ravnanja: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« Plačilo ni povezano z delom delavcev, ampak je nagrada, ki je povezana z Božjo velikodušnostjo. Zato imajo v nebesih prostor tisti, ki so živeli na zemlji le nekaj ur in niso bili sposobni narediti kaj dobrega, in tisti, ki so se vse življenje žrtvovali in delali za dobro vsega človeštva. Takšna je Božja logika, ki jo moramo sprejeti, sicer ne bomo videli Božjega kraljestva. Bog je dober in usmiljen, zato naše oko naj ne bo hudobno in preračunljivo, ko si rečemo: delal bom to in to, da bom prišel v nebesa. Božje misli niso naše misli, kajti mi mislimo po človeško, Bog pa je daleč nad tem in želi vsakega človeka sprejeti v svoje kraljestvo, četudi se je spreobrnil na smrtni postelji. Vendar se na to grešnik ne more zanašati, saj nas Bog lahko pokliče nenadoma in zato ne bo časa za spreobrnjenje. Trudimo se vse življenje tako živeti, da bomo dobili svoje plačilo za delo v Božjem vinogradu in privoščimo tudi tistim, ki so v to vložili manj truda.

    Gospod je govoril po preroku Izaiju (55,6-9): »Moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota!« Karal je izvoljeni narod, ki se je oddaljil od pravega Boga in se oklenil božanstev, ki ne morejo pomagati. Pravi Bog ne dovoli bližnjice, ker so te pogubne in človeka zapeljejo, ko ga prepričujejo, da je mogoče v nebesa priti na lahek način. Bog nas po preroku Izaiju tudi poziva, da ga kličemo in zapustimo svoje hudobne misli, kajti vedno se je pripravljen usmiliti se in nam odpustiti, potreben je le resen namen in spreobrnjenje srca.

    Apostol Pavel je v svojem pismu Filipljanom (1,20-24) pisal: »Razpet sem med dvojim: po eni strani hrepenim, da bi se rešil telesa in bil s Kristusom, kar bi bilo dosti boljše, po drugi strani pa je zaradi vas bolj potrebno, da ostajam v svojem telesu.« Naše življenje je namreč vedno podobno boju med zemeljskim in nebeškim, med užitki tega sveta in hrepenenjem naše duše. Pomirjeni bomo šele v nebesih.

    V evangeliju se srečujemo s temeljnim vprašanjem bivanja: Zakaj so naše misli vedno tako drugačne in daleč od Božjih? Kaj pričakujemo od Boga in življenja, da so naše misli tako drugačne od Božjih? Tudi mi smo pogosto prepričani, da Bog ne upošteva naših zaslug. Tudi mi­ smo prepričani, da si od Boga zaslužimo posebno obravnavo, a je žal ne dobimo. Zakaj torej takšna razlika med Božjimi in našimi mislimi? Njegova želja, da bi bil z nami, nas verjetno ne zanima kaj dosti. Ker njegovega hrepenenja ne zaznavamo, se med seboj primerjamo in tekmujemo. Tresemo se, da ne bi imeli manj od drugih. To kaže, kako šibek je naš odnos z Bogom in kako neobčutljivi smo za njegovo hrepenenje. Zato ni čudno, če smo nevoščljivi in nam ta nevoščljivost jemlje veselje do drobnih čudežev življenja, ki jih Bog vsak dan dela za slehernega človeka. K sreči Bog ne odneha in nas sprašuje: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« Iz kakšnih razlogov mi omejujemo Božje usmiljenje in dobroto, če ne zato, ker je v resnici sami še nismo nikdar doživeli? Nismo mu dovolili, da se nas dotakne. Morda smo kakor starejši sin iz prilike o izgubljenem sinu, ki se pritožuje: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji« (Lk 15,29). Če se ne moremo razveseliti, da ima brat ali sestra toliko kakor jaz ali več, potem imamo isto težavo. Božjega kraljestva si ne pridobimo s svojimi zaslugami, ampak je neskončen Božji dar. Oklepajmo se vere v Jezusa, ker nam zveličanje prihaja po njem, ki je za nas umrl in vstal od mrtvih. Veselimo se z Bogom Očetom, ki želi razveseliti vse ljudi, ki jih je ustvaril, čeprav si to, po našem mnenju, zaslužijo le nekateri. Če tako mislimo, smo kakor starejši brat, ki ni bil zadovoljen očetove posebne ljubezni do izgubljene sina, ko se je le-ta vrnil. Bog Oče skrbi za nas vse. Zato naj naše srce več ne mislili samo nase, ampak na Boga in njegovo veselje nad vsakim človekom. Vrnimo se k Njemu in mu dopustimo, da nas prežme njegovo hrepenenje in njegova ljubezen do nas in do vsakega človeka, ki ga srečamo.