Odpuščanje nima meje

   Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.

   Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prôsil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar se je tega služabnika usmilil, opróstil ga je in mu dolg odpústil.

   Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo.

   Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpústil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjézil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povŕnil vsega dolga.

   Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu.«

Mt 18,21-35

BODIMO USMILJENI IN ODPUŠČAJMO

    V svetu je veliko vojn, sovraštva in različnih oblik medsebojnih spopadov. Vsakemu treznemu opazovalcu je jasno, da to ne vodi do pravih rešitev in je sobivanje ljudi, ki pripadajo različnim veram in družbenim sistemom, iz dneva v dan težje. Roka sprave je potrebna neštetokrat, tudi če je ista oseba že neštetokrat razočarala. Bog se ne naveliča ljubiti človeka, ki je vsak dan nezvest, zato pričakuje od svojih učencev, da ravnajo enako: ljubijo kljub temu, da bo njihova ljubezen lahko prezrta ali celo pohojena. Ljudje bi se veliko raje maščevali in tako zadostili »pravici«, a to ne prinaša pravih koristi. Nasilja ni mogoče odpraviti z nasiljem. Še več, tisti, ki druge zastruplja, ne more pričakovati, da bo pri Bogu dobil zdravilo za svoje tegobe. Zato mora biti naša ljubezen povezana z usmiljenjem, ki zamiži pred napakami sočloveka in mu daje nove priložnosti, da lahko svoje ravnanje popravi. O odpuščanju nam spregovori današnja Božja beseda. Kako naj odpuščamo, če nekdo pogosto greši zoper nas? Jezus je jasen, saj pravi, da moramo biti neprestano odprti za sočloveka in mu njegove prestopke odpustiti, ne glede na število prestopkov. Kajti odpuščeno nam bo le, če bomo zmožni tudi mi odpuščati ljudem, ki so nas užalili ali celo razjezili. V očenašu, Jezusovi molitvi, prosimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«

    Modri Sirah (27,30-28,7) nas nagovarja: »Kako bo človek, ki kuha jezo zoper drugega človeka, pri Gospodu iskal ozdravljenja?« Kakšna resnica! Se vam ne zdi, da nenehno »iščemo ozdravljenje«? Vprašanje je le, če ga iščemo pri Gospodu. Mar ni to iskanje le prizadevanje, da si podaljšamo življenje tu na zemlji? Govorimo o zdravem načinu prehranjevanja, telesni dejavnosti, varovanju okolja … Saj to ni narobe! Narobe je le, da ne priznamo, da se v našem srcu istočasno dogaja še en proces: »kuhamo jezo« zoper drugega človeka ... Modri Sirah pravi: »Ne srdi se na bližnjega, jenjaj sovražiti, ne maraj za pogrešek, imej usmiljenje, odpusti krivico svojemu bližnjemu … tako bodo tudi tebi na tvojo prošnjo odpuščeni tvoji grehi.«

    Včasih nam je težko odpustiti. Peter je Jezusa vprašal, kolikokrat mora odpustiti. Jezus mu odgovarja s priliko o neusmiljenem dolžniku. Prvi služabnik iz prilike je gospodarju dolžan deset tisoč talentov. To smo mi (vsak človek) v odnosu do Boga. Velika številka hoče poudariti, da tega dolga ni mogoče plačati niti povrniti. Pred Bogom je vsak izmed nas v takšnem položaju. Tega se v glavnem ne zavedamo, saj večino stvari pripisujemo sebi in se tudi sami pred seboj opravičimo, če delamo slabo. Strah pred Bogom je tako močan, da kljub védenju, da smo res težko grešili, še vedno bolj in nagonsko zaupamo v svojo pravičnost, kakor da bi prosili za odpuščanje in ga tudi sprejeli. Zato svojemu bližnjemu nismo pripravljena odpustiti. Od njega zahtevamo popolnost in pravičnost za vsako ceno. To se danes vidi zlasti po službah, kjer skoraj vsak od drugih zahteva popolnost pri delu in ne dovoli nobenih napak. Teh nadčloveških moči seveda nima nihče, niti tisti, ki jih zahteva od drugih. Ali se zavedamo, da je za vsem tem terorizmom velik strah zase ter prazno in ozko srce? Drugi služabnik, ki je tovarišu dolžan le sto denarijev, to smo mi v odnosu do drugih ljudi. Ne pozabimo, da je razlika med sto denariji in deset tisoč talenti ena proti šeststo tisoč. Prvi je ozkosrčen ter uresničuje pravico v imenu koristoljubja in egoizma. A pri tem ne gre le za preprosto težavo med tovariši, ampak je v igri dostojanstvo samega spoznavanja in doživljanja Boga. Prvi služabnik je hudoben zato, ker se ne spominja, kar je sam najprej prejel od Boga. Še več, hudoben je zato, ker se požvižga na gospodarja, ki ima čut za pravičnost, a je obenem poln usmiljenja. Ne prizna, da je bil pomiloščen in bi torej tudi sam moral biti usmiljen. Vera je edini temelj, na katerem je mogoče doumeti to priliko. Odpuščanje je stvar vere, ne naše velikodušnosti. Učenci ob ukazu, da morajo vedno odpuščati, doživljajo, da njihovo človeško srce tega sploh ni sposobno. Naslonijo se lahko le na vero. Vera ni nič drugega kakor zavedanje zaveze z Bogom, ki nam je razodeta prav v odpuščanju greha in v sposobnosti, da živimo v sožitju z njim. Moč za odpuščanje lahko dobimo le iz zaupanja v Boga. Vera je moč, ki nas preobrazi ter doseže čudež odpuščanja sočloveku. Naše odpuščanje je znamenje Božjega življenja, ki smo ga oboji deležni. Ko tako močno zaupamo Bogu, da smo sposobni izžarevati njegovo popolno odpuščanje in nikogar več ne obsojamo, tudi nismo več žrtve zla. Molimo drug za drugega, da bomo znali ta dar odpuščanja sprejeti in deliti z vsemi brati in sestrami.