Brata je treba klicati k spreobrnitvi

   Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar.

   Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«

Mt 18,15-20

MOLITEV NAS ZDRUŽUJE

   Če je bila prejšnjo nedeljo tema, kako sprejeti križ in ga nositi z Gospodom, je to nedeljo v ospredju še ena velika tema, to je svarjenje in molitev. Zakaj je pomembno, da posvarimo brata ali sestro? S tem ga lahko rešimo pred napačno odločitvijo in mu pomagamo, da izbere pravo pot in se reši. Naloga nas kristjanov je, da sodelujemo pri odreševanju človeštva, tako da živimo kot nas uči Jezus in hodimo po poti za njim. On nas vabi, da se aktivno vključimo v proces odrešenja. Zato ga moramo prositi v zaupni molitvi. Molitev je zelo pomembna v življenju kristjana. Apostolom je obljubil svojo prisotnost: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« To ne velja le zanje, ampak tudi za vse nas. Skupna nedeljska srečevanja, skupna molitev, skupni interesi, ko se trudimo za dobro vseh, vse to je značilnost krščanstva, ki naj bi bilo vez med številnimi religijami in verskimi prepričanji. Vsi izpovedujemo vero v enega in istega Boga, ki ga posamezne religije drugače pojmujejo. Pravi Bog ne dela razlik med ljudmi, ampak nas povezuje v bratstvo, saj imamo v nebesih vsi istega Očeta, ki nas ima rad in mu ni vseeno, kaj se bo zgodilo s človeštvom. Bodimo zato skromne lučke, da v temi nihče ne bo zgrešil poti.

   Preroki so bili neke vrste stražarji v Izraelovi hiši. Bog jih je pošiljal s posebnim sporočilom, da posvarijo narod pred različnimi zablodami in ga vodijo po varni poti. O tem nam spregovori prerok Ezekijel (33,7-9). Takole mu spregovori Gospod: »Tebe, sin človekov, sem postavil za stražarja Izraelovi hiši. Kadar slišiš besedo iz mojih ust, jih posvári v mojem imenu!« Mi vsi smo danes poslani v svet kot glasniki Božje ljubezni: kadar posvarimo brata, ki je zašel, naredimo to previdno in prizanesljivo, da bo začutil, kako ga ima Bog rad in se bo spreobrnil. To bomo najbolje opravili, če se bomo z molitvijo obrnili h Gospodu in od njega prejeli milost, ki nam pomaga pri naših dejanjih.

   Apostol Pavel je hrabril Rimljane, naj ne bodo nikomur nič dolžni, razen če gre za medsebojno ljubezen. V pismu Rimljanom (13,8-10) med drugim pravi: »Ljubezen bližnjemu ne prizadene hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave.« Kdor namreč ljubi drugega naredi največ, kar je sposoben narediti. Jezus, ki je na križu umrl za človeštvo, je zapoved ljubezni izpolnil do konca. Zato posnemajmo Boga v njegovi nesebični ljubezni.

   Evangelij nam spregovori o spravi in molitvi. Moč molitve je v tem, da nas poveže med seboj in nas naredi hvaležne Bogu za številne milosti, ki jih prejemamo. Zato je tako potrebna skupna molitev, ko se zedinimo drug z drugim, ko med nami ni razlik, ko si podamo roko sprave in se skupaj trudimo za mir med nami in za dobro vseh ljudi. V vsakdanjem življenju je mir predvsem sprava: sprava z Bogom, s samim seboj, z ljudmi in s svetom. Ko nas Jezus vabi k bratskemu opominjanju, nas ne vabi k temu, da bi se vtikali v osebne stvari bližnjega. Vabi nas v držo in evangeljski način odnosov z bližnjim, temelječ na spravi, ki jo je začel on. Upoštevajmo te vidike: Bodimo diskretni. Ne kažimo s prstom. Začnimo zaupno. Šele potem pride na vrsto presoja drugih, ki mora biti prav tako zaupna. Kar zavežemo na zemlji, bo zavezano v nebesih. Oblast ključarja imajo tudi verniki, ne le Peter. Če zavežeš, boš tudi sam zavezan. Če odvežeš, boš tudi sam odvezan. Bog se do nas vede v skladu z oblastjo, ki nam jo je dal. Če odpuščamo, nam bo odpuščeno. Če ne, nam ne bo. Če smo velikodušni do bližnjih, bo tudi Bog do nas velikodušen. Zato si moramo prizadevati za dobro. Dogodek sprave namreč vsem ljudem in vsakemu posebej neposredno govori o Božji navzočnosti. Ravno tako se besede »če sta dva izmed vas soglasna v kateri koli prošnji« ne nanašajo najprej na molitev, ampak na spravo, na mir med brati, ki ga dajemo in sprejemamo ter je edini pogoj za iskrenost molitve in edino zagotovilo, da bo molitev uslišana. Odpuščanje je znamenje skrivnostne in močne ljubezni, ki prihaja od Boga in korenito spreminja vse naše življenje. Bog iz sebe naredi dar za nas. Tudi nas vabi, da smo dar. Tudi mi se lahko podarjamo drugim ljudem, saj se nam Bog nenehno osebno podarja. V tem je ljubezen in srčika odpuščanja. Če jo sprejemamo, jo lahko tudi podarimo. Naj nas Bog utrdi v odpuščanju in podarjanju samega sebe.