Hoja za Kristusom zahteva odpoved

   Tisti čas je Jezus začel svojim učencem razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Peter pa ga je vzel k sebi in mu začel braniti: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«

   Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešíti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.«

Mt 16,21-27

TRPLJENJE ODREŠUJE

    Božja beseda današnje nedelje nam spregovori o trpljenju. Kako sodobnik sprejema trpljenje? Zanika ga in se ne želi z njim soočiti, kot da ni del vsakdanjega življenja. Nihče si ne želi trpeti, pa naj bo trpljenje še tako odrešujoče. Veselje in žalost, smeh in bolečina, vzhičenost in malodušje so ekstremi, ki prepletajo naš vsakdan; pravo, uravnoteženo življenje naj bi bilo nekje v sredini. Trpljenje je stalno prisotno in spremlja ljudi skozi vso zgodovino. Doživljamo ga v različnih oblikah: lahko je fizično trpljenje, ki prizadene naše telo, ali pa duševno trpljenje, ki ga pogosto povzročamo drug drugemu. Takšno trpljenje je občutil prerok Jeremija, ki ga sodobniki niso sprejeli, ker je sporočal Božja sporočila. Doživel je zasramovanje, preziranje in posmeh. Podobno se dogaja tudi v naših časih, ko zasmehujejo in celo fizično mučijo in pobijajo kristjane. Jezus je to napovedal. Tudi sam je šel skozi trpljenje, da nas je osvobodil pogubljenja. Kdo bi mogel to razumeti? Niti njegovi učenci tega niso razumeli, ampak so želeli, da se to ne bi zgodilo. Toda Jezus nas nagovarja, naj se brezupno ne upiramo trpljenju, ampak vzamemo svoj križ in ga nosimo za njim, kajti trpljenje nas očiščuje in odrešuje. Križ je ključ, ki nam odpre vrata nebeškega kraljestva.

    Prerok Jeremija (20,7-9) žalosten godrnja in govori Bogu: »Zapeljal si me, Gospod, in dal sem se zapeljati!« Bog ima z vsakim človekom svoje načrte, zato je vsak naš upor odveč: osebni načrt je treba spoznati in ga uresničiti, če hočemo biti zadovoljni na tem svetu in srečni v večnosti. Tudi Jeremija ugotavlja, da če ne bi več govoril v Božjem imenu, bo v njegovem srcu kakor goreč ogenj, ki ga ne more ugasiti. Kristjani moramo oznanjati Jezusov nauk ne glede na to ali smo dobro sprejeti ali ne. Božja ljubezen v našem srcu nas nagovarja k temu. Zato bodimo pogumni in se ne bojmo križa, ki nam ga nalaga Jezus, kajti ni pretežak, ampak nam ga daje po meri.

    Tudi apostol Pavel nas v pismu Rimljanom (12,1-2) svari: »Ne prilagajajte se temu svetu!« Ta svet išče le koristi in vsaka reklama je narejena z namenom, da olajša naše denarnice. Veliko stvari kupimo in jih potem zavržemo. Raje se ozirajmo na svojega Odrešenika, ki se je daroval za nas in se tudi mi dajmo v živo, sveto in Bogu všečno daritev. Potrudimo se, da bi spoznali, kaj hoče Bog. To bomo zmogli le, če bomo poskušali biti Jezusu podobni.

    V evangeliju beremo o tem, kako Jezus napove svoje trpljenje, smrt in vstajenje. Učenci tega niso razumeli, zato jim ta beseda ni bila pogodu. Peter ga je poskušal odvrniti od takšne poti. Toda Jezus je poznal svoje poslanstvo in je obsodil Petrovo prizadevanje, da bi ga obvaroval pred trpljenjem. »Proč od mene satan!« ga opozori Jezus. Takšno mišljenje izhaja od sveta, ki ga nagovarja satan na vse mogoče zvite načine. Če se poskušamo izogniti križu, ki nam ga je naložil Gospod, ne sprejemamo njegove volje v celoti. Ne moremo služiti dvema gospodarjema, pove Jezus v evangeliju. Če hodim k maši in zakramentom, a po drugi strani živim tako, kot je všeč svetu, sem v službi dveh gospodarjev. Jezus je jasen: »Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« Človekova pamet je navadno zelo kratka, želje pa ne poznajo meja. Zato je treba krotiti svoje čute in se odločati za stvari, ki ostanejo in jih zob časa ne more uničiti. Človekov smisel ni v stvareh, ampak v sodelovanju s Stvarnikom in v soustvarjanju Božjega kraljestva, ki je med nami šele kot načrt, ki ga je potrebno vsak dan sproti uresničevati. Tudi trpljenje je del tega uresničevanja načrta, zato nas Jezus vabi, da vsak dan vzamemo svoj križ in hodimo za njim. Sprejeti križ pomeni, da vse, kar nam življenje prinese, darujemo Gospodu, kajti on nam pomaga pri prenašanju našega križa. Ko pridejo težave, lahko prosim Gospoda, da mi jih odvzame, ali pa sem pripravljen sprejeti ponujeni križ: »Trpiva skupaj, ljubi Jezus, ko zbada trnje, rani križ, izpijva skupaj grenki kelih, sladak je, če z menoj trpiš.« Tako se naše trpljenje spremeni v blagoslov, posebej če ga darujemo za rešitev grešnikov in za ljudi, ki so zašli s poti za Gospodom. Priznati moramo, da težko sprejemamo trpljenje, saj ne vidimo njegovega smisla. Če bi zmogli spoznati Božji načrt in svojo vlogo v njem, bi nam šlo lažje. Zato potrebujemo veliko milosti, predvsem pa mora biti naše srce neprestano odprto za sprejemanje Božje milosti. Le-to prejemamo tudi preko raznih ljudi, ki jih srečujemo na svoji poti. Gospod, pomagaj slehernemu izmed nas, da bomo zmogli razumeti te skrivnosti in iti za teboj, edinim odrešenikom.