Peter izpove vero
Nato je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezareje Filipove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik; drugi: Elija; spet drugi: eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Mesija.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali.
In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govoril. In Peter ga je potegnil k sebi in ga začel grajati. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in pograjal Petra: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«
Mr 8,27-35
KDO JE ZAME JEZUS KRISTUS?
To je vprašanje, ki zadeva vsakega izmed nas. Kljub razmeram, kakršne vladajo v našem svetu, moramo najti odgovor na to vprašanje. Gotovo bi dobili mnogo zanimivih odgovorov, če bi vprašali naključne ljudi. Ali si kot kristjan sploh kdaj zastavim to vprašanje? Mogoče pa si postavljam vprašanja nekoliko drugače: Gospod, si res v teh težkih časih ti najpomembnejši? Ali res moram na to vprašanje odgovoriti zdaj, ko pa na toliko drugih, vsaj na videz pomembnejših vprašanj, nimam pravega odgovora? Ljudje dajemo prednost mnogim stvarem, ki se nam zdijo bolj pomembne, za Gospoda pa ne najdemo pravega časa. Mnogi kristjani se ne upajo ali nočejo izpostavljati, saj imajo raje udobje mirnega življenja, kot pa da bi morali javno pričati za Kristusa. Še posebej v tem času, ko javno mnenje ni naklonjeno Cerkvi, mnogim zmanjkuje vere, da bi se zavzeli za Kristusa in Cerkev. Namesto da bi pričevali, se raje potuhnejo ali celo sami odkrito govorijo zoper Cerkev.
Dobra spodbuda prihaja iz ust preroka Izaija (50,5-9). Božji služabnik se kljub trpljenju ne preda malodušju, ampak je poln upanja, saj trdno veruje, da mu Gospod pomaga, in se ne da zmesti. Jezusov učenec posnema svojega učitelja v vsem: odprt je za Božje navdihe, sprejema Božjo voljo, pa čeprav je ta lahko težka, povezana z bolečino in trpljenjem. Ne moremo biti kristjani le takrat, ko sije sonce in ni nobenih problemov. Preizkušnje človeka očistijo, ga utrdijo, rešijo zmedo v njegovi glavi in vodijo v vedno večje zaupanje v Boga.
Apostol Jakob (2,14-18) nam priporoča, da delamo dobra dela, saj je vera brez del mrtva. Če naš bližnji nima kaj obleči ali nima kaj jesti, pa ga odslovimo, ne da bi mu kaj dali, čeprav imamo kaj dati, nismo naredili ničesar. Nismo naredili tega, kar nas Jezus prosi, torej je tudi naša vera vprašljiva.
V evangeliju po Marku (8,27-35) Jezus postavi vprašanje, kaj pravijo ljudje, kdo je. Za tem postavi pa za vsakega kristjana bistveno vprašanje: Kaj pa ti praviš, kdo sem? To ni vprašanje njegove biografije, ampak vprašanje naše vere. Na to vprašanje bi se lahko vezalo mnogo podvprašanj: Ali veruješ, da je Kristus tvoj odrešenik in pravi Bog? Ali ti on pomeni vse, ali pa je le nekdo, ki je nekoč živel in delal čudeže? Ali verjameš, da lahko stori čudež v tvojem srcu tukaj in zdaj? Odgovori na ta vprašanja nam dajo sliko našega krščanskega življenja. Jezus nas neskončno ljubi, tako da je dal svoje življenje za nas. Mi pa ga v svojem življenju postavljamo na stranski tir, ker se ne zavedamo veličine njegove dejavne ljubezni. Kaj lahko človek naredi več, kot da zastavi in celo da svoje življenje za rešitev bližnjega?
Prosimo Gospoda, da bomo na njegovo vprašanje odgovorili podobno kot apostol Peter in postavili Boga v središče svojega življenja, svoje srce in roke pa odprli za potrebe bližnjega. Tako bo naša vera luč resničnim kristjanom in tudi tistim, ki Boga ali Cerkev zametujejo.