Jezus pokliče in razpošlje dvanajstere
Ko pa je videl množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je svojim učencem rekel: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« In poklical je svojih dvanajst učencev ter jim dal oblast izganjati nečiste duhove in ozdravljati vsaktere bolezni in vsaktere slabosti. Imena dvanajstih apostolov pa so ta: prvi Simon, ki se imenuje Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedejev sin in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfejev sin, in Tadej; Simon Gorečnik in Juda Iškarijot, tisti, ki ga je tudi izdal. Teh dvanajst je Jezus poslal in jim naročil: »Na pot k nevernikom ne hodite in v samarijska mesta ne vstopajte, marveč pojdite k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Grede pa oznanjate: ‚Približalo se je nebeško kraljestvo.‘ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte! Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.
Mt 9,36-10,8
GOSPOD, DUHOVNIKOV NAM DAJ!
V četrtek smo praznovali praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi. Jezus nam pravi: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj.« In to nam daje pri vsaki sveti maši. Ko klečimo pred živim Bogom, ki je navzoč na oltarju, in se v svetem obhajilu združujemo z njim, doživljamo nebeško srečo. Za nekaj trenutkov nam je vnaprej dano biti v nebesih. In to ne na način, da bi se mi povzpeli vanje, ampak da se sama nebesa spustijo na zemljo. Bog nam torej daje vse – saj nam daje samega sebe! Koliko pa resnično prejmemo, je močno odvisno tudi od nas: od naše zbranosti in našega sodelovanja. Sodelovati pri sveti maši pomeni darovati. S kruhom in vinom izročiti Očetu samega sebe, svoje življenje, svoje skrbi in veselje, trpljenje in uspehe. Nato pa po duhovnikovih rokah darovati Očetu Jezusovo Telo in Kri za potrebe sebe in bližnjih, v hvalo in zahvalo ter v odpuščanje naših grehov. To veliko skrivnost je Jezus zaupal duhovnikom. Preden je odšel v nebo je apostolom zaupal poslanstvo in jih poslal v svet: »Pojdite in učite vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Toda apostoli niso bili poslani v svojem imenu. Podobno kot preroke, je Bog poslal apostole v svet s posebnim naročilom. Tudi danes ne oznanjamo v svojem imenu, ampak v imenu Jezusa Kristusa, križanega in od mrtvih vstalega.
Bog zagotavlja svojemu ljudstvu blagoslov in blagostanje, če ga bomo poslušali in se trdno držali njegove zaveze. Vemo, da je izvoljeno ljudstvo bilo velikokrat nezvesto, a se je Bog kljub temu držal svoje obljube. Tudi mi smo izbrani kot svet narod, zato je naša prva naloga, da vsem oznanjamo, kako nas ima Bog rad in še ni obupal nad nami. On skrbi za nas, nas varuje in nas nosi na orlih perutih, če mu zaupamo in mu predamo svoje življenje.
Kaj predstavlja Jezusova daritev na križu? Ne bi mu bilo treba umreti, ker je bil sam brez greha, pa vendar je hotel biti solidaren z nami, grešniki. Svoje življenje je dal za nas, da bi nas tako odkupil in spravil z Bogom. Od Jezusove daritve naprej imamo pripravljen prostor v nebesih, zato se smemo veseliti z njim, ki je naš Bog, brat in prijatelj.
Jezus v evangeliju realno oceni, da ima pred seboj veliko množico usmiljenja vrednih ljudi. Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja, zaradi revščine in bolezni, zlasti še zaradi duhovne revščine, medčloveških razprtij in razdora z Bogom. Jezus do te množice ljudi ni ravnodušen, ampak ga prevzame globoko usmiljenje do nje. On sam vzame nase glavni delež pri rešitvi te množice. S svojo smrtjo jih spravi z Bogom. Vendar v dejanju odrešenja Jezus ne ostane sam, ampak ima sodelavce, ki se ne pokličejo sami, ampak so poklicani in poslani. »Žetev je velika, delavcev pa malo,« nam govori Jezus. Kdo bo šel v njegov vinograd? Nekoč je bilo kandidatov veliko, danes pa mnogi preslišijo Jezusov glas. Kako je mogoče, da ne slišimo prijateljevega glasu? Preveč gledamo le sebe in se bojimo odgovornosti, ki nam jih nalaga služba oznanjevanja. Kako zelo nujno je prav ta trenutek prositi Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev, ko bodo letos v vseh naših škofijah samo trije novomašniki. Bog vse lahko naredi sam. Zakaj si je potem omislil sodelavce? Popolnoma smo pritegnjeni v njegov križ in vstajenje, v njegovo glavno dejanje, čeprav je že on vse naredil. Duhovniki pa sodelujejo z njim tako, da sprejemajo njegovo izvršeno dejanje in do njega odpirajo pot tudi drugim. Ko Jezus razpošlje apostole, kot poroča evangelij, jim da svojo lastno moč poslanstva. Kakor Jezus tudi učenci s to močjo lahko oznanjajo, da je Božje kraljestvo blizu. Tudi bolnike lahko ozdravljajo, celo mrtve lahko obujajo in tudi hudobne duhove izganjajo. Za nas je pomembno, da si prikličemo živo v zavest, da je vsaka naša spoved in odveza ozdravljenje bolnega, pogosto celo obuditev mrtvega ali tudi izgon hudiča. Celotni Cerkvi je Gospod zaupal, da opravlja tako delo, ki je najbolj lastno njemu samemu. V tem je znamenje, da je Oče kot gospodar žetve uslišal molitev Sina. Jezus ne prosi Očeta samo za uspeh splošnega duhovništva vseh kristjanov, ampak še posebej za apostole in njihove naslednike, duhovnike, škofe, papeža. Torej za duhovniško službo, za katero je postavil poseben zakrament svetega reda. Prosimo ga, da nam pošlje delivcev živega kruha iz nebes, da bomo imeli življenje, življenje v obilju.