Kdor veruje v Sina bo rešen

    Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet obsodil, marveč da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, ne bo obsojen; kdor pa ne veruje, je že v obsodbi, ker ne veruje v ime edinorojenega Sina božjega.

Jn 3,16-18

SVETA TROJICA VZOR LJUBEZNI

    Božja ljubezen je skrivnost. Nikoli je ne bomo doumeli do konca. Evangelist Janez je zapisal lepo trditev: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje.« Ta stavek bomo v polnosti razumeli, ko bomo gledali Boga iz oči v oči. Sedaj je naše gledanje še nejasno, bolj podobno gledanju v ogledalu, kjer zaznavamo le odsev njegovih dejanj. Vse kar nas obdaja je lepo in dobro. Bogu hvala za čudovito stvarstvo. Današnja nedelja Svete Trojice v nekem smislu povzema Božje razodetje, ki se je zgodilo v velikonočnih skrivnostih: v Kristusovi smrti in v vstajenju, v njegovem vnebohodu na Očetovo desnico ter v izlitju Svetega Duha. Človeški razum in govorica sta dejansko nesposobna za razlago odnosov, ki obstajajo med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Kljub temu pa so cerkveni očetje skušali orisati skrivnost Troedinega Boga tako, da so jo živeli z globoko vero. Sveta Trojica začne namreč prebivati v nas na dan svetega krsta. »Jaz te krstim,« reče krstitelj, »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Božjega imena, v katerem smo krščeni, se spomnimo vsakič, ko naredimo znamenje križa. Teolog Romano Guardini je o znamenju križa zapisal: »Pred molitvijo ga naredimo zato, da nas duhovno uredi; usmeri misli, srce in hotenje na Boga. Po molitvi, da ostane v nas to, kar nam je Bog podaril ... Tako objame vse bitje, telo in dušo ... ter postane vse posvečeno v imenu Troedinega Boga.« V znamenju križa in v imenu živega Boga je oznanilo, ki poraja vero ter navdihuje molitev.

    Bog je popoln in njegove ljubezni ni mogoče tehtati in razdeljevati po človeških merilih. Mojzes ga je zaznamoval takole: »Gospod, Gospod, usmiljeni in milostljivi Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi.« Del tega smo vsi prejeli, zato naj Boga častijo naša dela in življenje po njegovih zapovedih. Žal smo mnogokrat nehvaležni, kot razvajeno dete, ki mu je vse položeno v zibelko, pa ni zadovoljno. Prejeli smo zvrhano in potreseno mero darov, ali kot je nekoč rekel Vodnik: »Glej, Stvarnica vse ti ponudi …« Mi pa smo z vsemi temi darovi delali kot svinja z mehom. Ob tem starozaveznem odlomku nas Sveti Duh nagovarja, da smo zares mi na potezi. Na preizkušnji je namreč naša vera. Povabljeni smo, da kot nekoč Mojzes, tudi mi jokaje prosimo Gospoda, naj hodi sredi med nami, naj odpusti našo krivdo in naš greh in naj nas vzame za svojo lastnino.

    »Bodite istih misli, živite v miru, pa Bog miru in ljubezni bo z vami!« je apostol Pavel zaključil svoje drugo pismo Korinčanom (13,11-13). Vse, kar je plemenito in dobro nas približuje Bogu; greh, krivice in nasilje pa nas od njega oddaljujejo. Zato smo lahko veseli, ko nam vest nič ne očita.

    Božja ljubezen je v popolnem razdajanju. To je edini razlog, zakaj je Jezus prišel na svet in je delil z nami našo usodo. S svojim življenjem nam je pokazal, kako nas ima nebeški Oče rad in nas ne želi soditi, ampak vsem naklanja večno življenje. Če natančneje poslušamo Jezusove besede, pomeni verovati najprej upati v obljubo, ki jo Jezus jasno daje. Verovati pomeni tudi, da v sebi sprejmemo odnos z Bogom, iz katerega izvira vsako življenje. Bolj kot si upamo vse svoje srce prežeti v tem notranjem zaupnem odnosu z Očetom, tem bolj je življenje polno in živo. Končno verovati pomeni, da v zaupanju izročimo samega sebe Bogu. Ko se tej izročitvi ne bo več upiral noben delček našega srca, bomo doživljali in živeli svoje življenje v trdni gotovosti in z nedvomno polnostjo. Kaj pa tisti, ki ne veruje? Je že obsojen. Na kaj? Obsojen je na pomanjkanje življenja, obsojen je, da življenja nima. Sam mora nositi težo napora, ki nikdar ne obrodi tistega sadu, po katerem hrepeni njegovo srce. Ali bomo v tem življenju lahko kdaj dovolj gotovi v srcu, da se bomo upali odločiti za vero in zaupanje Bogu? Ne, nikdar ne bomo dovolj gotovi. Če čakamo, da bomo verovali po tem, ko bomo dovolj gotovi, ne bomo nikdar verovali in ne bomo imela življenja. Zato vdano prosimo: »Pomnoži nam vero!« In Gospod nam jo pomnožuje. V gotovosti lahko rastemo le toliko, kolikor se vsak dan znova izročamo in na vseh ravneh svojega življenja vedno znova zaupamo Bogu. Jezusovo pričevanje je naše resnično zagotovilo, jamstvo in poroštvo. Dotika se nas v najglobljih koreninah bitja. Podpirajmo drug drugega pri vsakdanjem zaupanju in hoji v veri. Naj gre naše življenje v Svetem Duhu po Sinu Jezusu k Bogu Očetu. Prav to je vesela in dobra novica za ves svet. Živimo in oznanimo jo!