Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam

    Zvečer tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih vratih (tja), kjer so iz strahu pred Judi bili učenci, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se učenci, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Jn 20,19-23

SVETI DUH NAS OŽIVLJA

    Binkoštni praznik, ki ga praznujemo, nas spominja na veliki dogodek po Jezusovem vnebohodu. Jezus je apostolom obljubil tolažnika, ki jih bo spomnil vsega, kar jih je on učil. Preden jih je poslal v svet oznanjat veselo novico, jim je dal Svetega  Duha. Dihnil je vanje in prejeli so moč od zgoraj, da so lahko šli med ljudi in pričevali s svojim življenjem ter oznanjali velika Božja dela. Nastala je Cerkev, ki je delovala v moči Svetega duha in tako deluje še danes. Morda se zdi, da danes Sveti Duh ne deluje več tako učinkovito, a to ni res. Sveti Duh deluje enako, kot je deloval na prve binkošti, razlika je le v naši odprtosti za Božje delovanje. Tukaj pogosto prihaja do težav, ker se veliko preveč zanašamo nase in na svojo moč. Kristus izbira to, kar je v očeh človeštva slabotno, da naredi močno. V zaupanju je resnična moč. Zavedati se moramo, da Gospod podpira vsak naš korak, da je z nami tudi takrat, ko hodimo po svojih poteh, ko ne upoštevamo tega, kar nas uči. Mi smo prejeli potrditev – dar Svetega Duha pri birmi. Tudi mi smo poslani v svet, da pričujemo in gradimo Kristusovo kraljestvo. Na žalost gre večina po birmi čisto po svoje. Pozabili so na svoje poslanstvo, ki so ga dobili s prejemom zakramenta svete birme. Namesto, da bi z žarom oznanjali evangelij vsem, ki jih srečajo na poti, si raje rečejo: »Končno sem opravil, sedaj pa lahko živim po svoje.« Morda smo v Cerkvi premalo povezani s temi ljudmi, nas ne zanimajo, razen če so naš predmet opravljanja in zgražanja, kaj šele da bi molili zanje. To je naša naloga, da molimo zanje in jim pomagamo na poti krščanskega življenja.

    »Vsi so bili iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku!« beremo v odlomku iz Apostolskih del (2,1-11). Veličasten dogodek, do katerega nihče od navzočih ni mogel ostati ravnodušen. Apostoli so bili popolnoma prevzeti od Božje moči, ki se je manifestirala v njih. Padle so vse ovire za oznanjevanje, vsakršen strah se je v trenutku razblinil. Tako so bili prepričani v Božjo navzočnost, da se niso bali niti za svoje življenje. To je naredil Sveti Duh. Pa mi? Se sploh upamo odpreti delovanju Božjega Duha? Verjetno imamo preveč radi varnost zasebnosti in si ne upamo tvegati kaj takega.

   »Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti!« je apostol Pavel zapisal v 1. Pismu Korinčanom (12,3-7). V Božjem kraljestvu je dovolj prostora za vse. Nihče ni odveč, noben dar ni preveč, zato lahko vsak daje nekaj od tega, kar je prejel, in doda svoj kamenček v mozaik krščanskega življenja.

   V evangeliju po Janezu (20,19-23) beremo, kako Jezus pošlje učence v svet oznanjat to, kar so od njega slišali in videli; in še več, to, kar so prejeli od zgoraj v moči Svetega Duha. Jezus je ob svojem odhodu v nebo naročil apostolom: »Katerim grehe odpustite so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani!« Postavil jih je za spovednike in njim dal moč, da v njegovem imenu odpuščajo grehe. Ta zakrament so mnogi postavili na stranski tir in se s tem oddaljili od številnih milosti. Ne zdi se jim potrebno, da bi človeku govorili svoje grehe. Premalo se zavedajo, da je to eden najdragocenejših zakramentov, kjer nam Bog po duhovnikovih rokah, v moči Svetega Duha, odpusti grehe. To je zakrament Božjega usmiljenja, iz katerega se izliva studenec milosti, ki nas očiščuje in nas znova povezuje z Bogom ter nam odpira pogled v prihodnost, v večno življenje, ki ga je Bog pripravil za nas. Čim globlja je ta izkušnja, tem svetlejša bo ljubezen do bližnjega. Z drugimi bomo znali deliti domačnost prejetega odpuščanja. Sveti Duh nam pomaga k vedno bolj živemu zavedanju, da smo pred Bogom grešni in zato potrebni odpuščanja. Nauči nas, da se poslovimo od svoje krivde in od krivde drugih. Prav takšno kakovost pričevanja svet pričakuje in zahteva od Kristusovih učencev. To je naše posebno poslanstvo. Le tako se bo vsem ljudem razodelo resnično Božje obličje. Ljubezen do bližnjega torej ni stvar velikodušnosti našega srca, ampak posledica izkušnje resničnega srečanja z Očetom v Kristusu, resnično sprejetega odpuščanja. On nas sprejema v svoje odpuščanje in nam omogoča živeti v sožitju. Vsakokrat, ko nekomu ne odpustimo njegovih dolgov, drugemu preprečimo, da bi prav preko nas doživel Božjo ljubezen do sebe. Sveti Duh nam je podarjen zato, da bi se lahko pokesali in odrekli grehu ter doživeli Božje odpuščanje, ki ga potem lahko delimo z vsemi. Odprimo se njegovemu delovanju, da bomo čim bolj podobni bratu Jezusu.