Oče bo poveličal svojega Sina

    Tisti čas je Jezus povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsakim človekom, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.«

Jn 17,1-11

JEZUS PROSI ZA NAS

    Velikonočni čas se izteka, saj je od praznovanja največjega krščanskega praznika minilo že skoraj mesec in pol in v četrtek smo se s praznikom Gospodovega vnebohoda poslovili od vstalega Kristusa. Bližajo se šolske počitnice in kar sama se ponuja misel, da bi lahko tudi Boga, Cerkev in kar je v zvezi z njo postavili za nekaj časa na stranski tir – tja nekje do jeseni. Tako nekako bi lahko razmišljal sodobni kristjan, obremenjen z vsemi mogočimi obveznostmi in aktivnostmi, med katerimi je – kdove na katerem mestu – tudi vera. Tako nekako je razmišljal tudi neki župljan v neki podeželski župniji. Sklenil je, da ne bo več hodil k maši, in sicer z znanim izgovorom, da se z Bogom lažje pogovarja v naravi kot pa v cerkvi pri bogoslužju. Nekega zimskega večera ga je župnik povabil na obisk. Sedela sta pri kaminu in se pogovarjala. Oba sta se izogibala temi o maši. Med pogovorom je župnik vzel iz kamina poleno, ki še ni čisto gorelo, in ga položil na rob kamina. Nehote sta moža opazovala, kako je začelo poleno na robu počasi ugašati, medtem ko so druga polena v kaminu lepo gorela ter grela in svetila. Župnik je molčal, župljan pa je spoznal in dejal: »Naslednjo nedeljo bom prišel k maši.« (Dragoceno darilo zgodb, 89) Vsi hrepenimo po večnosti, ker se zavedamo, da je življenje na zemlji prekratko za uresničitev vseh želja, načrtov in življenjskih sanj. Svoje življenje želimo podaljšati do neskončnosti. In kakšno je večno življenje, po katerem hrepenimo? Apostol Janez ga je opisal takole: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki ga je poslal, Jezusa Kristusa.«

     Apostolska dela (1,12-14) nam prikažejo držo učencev po Jezusovem odhodu v nebo: »Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.« Bili so skupaj in so molili. Enodušno pomeni, da so ostali skupaj, povezani; niso se razšli oz. šli vsak zase v svoj kraj ter se odtujili. Kar so doživeli z Jezusom, jih je povezalo za vedno. Vztrajanje pomeni, da Jezusovega odhoda niso vzeli kot oddih oz. počitnice za njih same, pač pa so še naprej živeli, kakor da bi bil on sam med njimi. Še več: živeli so v pričakovanju, da jim pošlje obljubljenega Svetega Duha, po katerem bo vedno navzoč Bog v svetu. V molitvi pomeni, da niso bili skupaj zgolj zato, da bi bili povezani med seboj v prijateljskem vzdušju, pač pa preko molitve tudi z Bogom. Ko smo zbrani zaradi skupnih interesov v korist vsem, takrat je z nami Gospod, ki nas vodi in uslišuje naše molitve in prošnje.

    Apostol Peter v svojem 1. pismu (4,13–16) vzgaja kristjane v duhovnosti, ki je nova in za nekrščanski svet nezaslišana. In je takšna, da bo nova in nezaslišana vedno znova: trpljenje, ki je za človeka najbolj nadležna resničnost, ga lahko vodi k zedinjenju s Svetim Duhom. Pogoj je, da trpljenje sodoživlja s Kristusom in ga sprejema, ker vidi njegov smisel v darovanju za druge iz ljubezni. Trpljenje je del našega vsakdana, vendar ni vsako trpljenje odrešujoče. Pravi nameni dajejo trpljenju pravo smer in moč, ki človeka osvobaja in odrešuje.
    V evangeliju po Janezu (17,1–11) beremo: »Prišla je ura.« Da, prišla je strašna ura. Jezus bo po krivici nedolžen obsojen na smrt in po mučenju usmrčen. Tega si zase ne želimo. Zato bi težko dali temu dogodku vzvišeno ime. Jezus pa drugače. V tej strašni uri vidi poveličanje. Božje poveličanje premaguje grozoviti zločin nad Jezusom in nad njegovimi do današnjega dne. To je skrivnost Jezusovega globokega in zaupnega osebnega odnosa z Bogom Očetom in s svetom. Z besedami nam želi pokazati svoje najbolj notranje globine. Povabi nas v svoje srce, da začutimo, da je Božji Sin ter naš brat. Če še nimamo v ljubezni očiščenega pogleda in srca, ga bomo težko ali teže razumeli in sprejeli. Kaj nam torej Jezus danes izroča kot našo dediščino? Svoj zaupen odnos z Bogom Očetom, ki je tudi Mati. Jezusova prebodena stran so odprta nebesa, odprto Božje srce, ki nas vabi in nam omogoča sožitje z Očetom in med nami. Jezusov zaupni odnos z Očetom je tudi za nas edini resnični vir ljubezni in moči za vsak trenutek življenja. Ker nas pošilja v svet, nam daje tudi svojo ljubezen in moč, iz katere lahko zajemamo. Boga lahko kličemo Oče, Očka. Tako moli Sveti Duh v nas. Omogoča nam odkriti, kdo je Bog in kdo smo mi. On je naš oče in ne neka pozitivna ter brezoblična energija. Mi pa smo njegovi družinski člani, istega rodu, Božji. Ali želimo to tudi ostati, je naša odločitev.