Vi ste luč sveta

    Vi ste sol zemlje; če pa se sol spridi, s čim se bo solila? Za nič drugega ni več, kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, marveč na svetilnik in sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Mt 5,13-16

BITI SOL IN LUČ

   Naša vera ni v lepih besedah, ampak v konkretnih dejanjih. Vera ni le lep nauk, ki te prepriča, ampak je način življenja. Če ne bi bilo tako, ne bi bilo treba verovati oziroma bi svete knjige brali kot kratkočasno branje, ki je lahko zelo zanimivo, a brez posledic za vsakdanje življenje. Naš odrešenik Jezus Kristus pa nam ni evangelija zapustil kot leposlovno delo, ampak kot živo besedo, ki človeka vodi, da v svojem življenju ne zgreši. Zato radi berimo knjigo življenja.

    Prerok Izaija (58,7-10) poudarja, da smo poklicani doživljati se kot bitja luči. Vemo, da to ni samoumevno. V sebi namreč doživljamo tudi strupeno dogajanje in temo, ki želi srce otežiti, zmesti, zatreti in ga zapreti v tesnobo in negotovost. Izaija pravi, da temo doživljamo zato, ker s prstom kažemo na druge in varljivo govorimo. Luč je v nas, ko nehamo s prstom kazati na druge in varljivo govoriti. Luč je v nas, ko prenehamo zatirati bližnjega in obtoževati Boga. Če tistemu, ki pade, nismo popolnoma odpustili, ne bomo prejeli luči ne mi ne on. Če se k Bogu ne bomo obrnili z vsem srcem, bomo prepuščeni skušnjavi in hudobnežu. Če srce razsvetljuje sprava in se nič več ne vdaja žalosti zaradi zla, potem od Boga prejme luč. Vabi nas, da se očistimo svoje krivde in drugih ne obsojamo. Ko odpustimo, tudi mi sprejmemo odpuščanje za svoje grehe. Pa ne le to. Bog nič več ne dovoli, da bi padli v tisti greh. Če ne bomo nikogar več obsojali, tudi skušnjav ne bomo imeli več. Srce bo krotko in ponižno kakor Jezusovo. On je bil poln luči Svetega Duha. Za nas je torej edina vstopna točka do skrivnosti Božje ljubezni in luči v srcu ta, da nikdar nikogar ne obsojamo. To zmoremo zato, ker je Gospod z nami. Zaradi njega nič več ne popuščamo zatiranju sebe ali drugih. Le če iz srca odstranimo vsakršno obliko zatiranja, smo se sposobni bližnjemu odpreti tako, da z njim delimo svoje dobrine. Iz strahu, da ne bi zatirali bratov, dobrin nič več sebično ne zadržujemo zase. Tedaj nas nič ne more več odtrgati iz domačnosti z Gospodom.

    Apostol Pavel je v 1. Pismu Korinčanom (2,1-5) pisal: »Ko sem prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost.« Skliceval se je na svoj zgled. Samo konkretno življenje drugega prepriča, da ti ali verjame ali pa odide od tebe razočaran. Treba je biti zgleden kristjan.

    Jezus torej želi in nas vabi, da bi bili kot njegovi učenci luč in sol zemlje. Pove nam: »Če boste živeli moje blagre, boste luč in sol. Kakor hitro boste moje blagre začeli živeti, bo vaše življenje postalo njihovo izkustveno spoznavanje.« Blagri so način ali pot, po kateri sodelujemo pri širjenju vesoljne Božje ljubezni za ves svet in vse ljudi. Ljubezen se širi ter varuje in ohranja srca, da se ne pokvarijo ter so sposobna pristnega okušanja in veselja do življenja. Tako deluje sol. Ljubezen učence razsvetli in jih odpre resnici, ki ogreje njihova srca. Tako deluje luč. Ne moremo pa biti luč, če nismo za ta svet tudi sol. Biti sol pomeni, da prejemamo okus Kristusovega življenja. Pomeni, da živimo iz njegovega Duha. Duh ustvarja bratstvo in sestrstvo med nami. Po tem vsi spoznajo luč Očetove ljubezni. Ko živimo kot sol, uresničujemo skrivnost svoje človeške povezanosti z Jezusom, kot luč pa odpiramo srca drugih izkustvu Božje ljubezni. Dobro, ki ga storimo bližnjemu, se dotakne njegovega srca takrat, kadar po našem ravnanju prepozna, da je svet še lep in da nas Bog ni zapustil. »Vi ste luč sveta!« Navadno kot luč pojmujemo razumnost, dojemanje in spoznanje resnice. Sveto pismo pa namiguje na nekaj drugega: »Daj lačnemu svoj kruh in pripelji uboge brezdomce v svojo hišo. Kadar vidiš nagega, ga obleci.« Luč sveti iz dejanj, ki jih vodi srce. Srce je namreč prostor navzočnosti in srečanja. Le če je toplo, je naša razumnost pravilna. Jezus svoje učence pošlje, naj bodo luč sveta. Usposobi jih in pošlje, da bodo kakor on med ljudmi znamenje Božjega usmiljenja. Če naša dobra dela niso odsev ali odmev Božje dobrote, srcem naših bratov in sester prav nič ne približajo Boga. Takšna dobrota ne pritegne k Bogu in ni topla, ampak mrzla, zato pa ločuje, uničuje in oddaljuje. Trudimo se, da bomo današnjemu svetu sol in luč, kajti prav tega svet potrebuje. Luč, ki razsvetljuje temine, ki jih ustvarja materializem in drugi svetovni nazori, ki poveličujejo človeka in nas vodijo proč od Boga. Samo Božja milost nam lahko pomaga, da bomo uresničevali svoje krščansko poslanstvo.