Blagor ubogim v duhu

    Ko je videl množice, je šel na goro in, ko je sédel, so k njemu stopili njegovi učenci. In odprl je usta in jih učil: »Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, zakaj ti bodo deželo posedli. Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi. Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli. Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo božji otroci. Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite se in radujte, zakaj vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali tudi preroke, ki so bili pred vami.

Mt 5,1-12

BLAGRI KOT VODILO ŽIVLJENJA

    Čas recesije je prinesel nove reveže in nove krivice: nekateri imajo vsega preveč, drugi se borijo za preživetje. Prav številne krivice odkrivajo pohlepneže in ljudi brez duše, kajti krize porinejo na površje človekove slabosti in tudi njegove kreposti. Ob materialnih revežih bi morali odkrivati tudi uboge v duhu, tiste, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja s sosedom, zato priskočijo na pomoč in celo s tistim malo, kar imajo, delajo čudeže. Ubogi v duhu so potrebni, sicer bo narod izgubil svojo dušo in zapadel v suženjstvo. Zato pogum in glavo pokonci: uboštvo v duhu namreč ni greh ali človekova slabost, ampak moč velikega duha, ki se je sposoben popolnoma razdati za druge. Prihod Odrešenika in nastop Božjega kraljestva so si mnogi predstavljali kot čas večje pravičnosti in poštenosti. Doživljamo pa ravno nasprotne stvari: svet se pogreza v temo, vedno več je revežev, ubogih, odrinjenih in zapostavljenih. Zato je Jezusov govor na gori, ko blagruje uboge, žalostne in preganjane, kot trenutni balzam na rano, ki pa človeka ne ozdravi. Takšno stanje se bo nadaljevalo in se še slabšalo, dokler ne začutimo, da smo vsi poklicani, da zdravimo, opogumljamo in s svojim zgledom naredimo Božje kraljestvo prijazno in privlačno za tiste, ki so daleč od Boga.

    Kje je rešitev za ubogega in tistega, ki ga je družba izrinila na rob? Prerok Sofonija (3,12-13) vidi rešitev ponižanih v deželi samo pri Bogu. Le pri njem je prava pravičnost. In Bog je med nami. Prav s peščico zvestih, ponižnih in požrtvovalnih je Bog sposoben reševati cele narode in prenoviti svet. Lepo bi bilo, če bi bili tudi mi del te peščice, ki je v župniji tisto majhno jedro, ki oznanja evangelij in vodi k Bogu s svojim zgledom.

   Kakšne ljudi Bog kliče v svojo službo? Apostol Pavel je zapisal v 1. pismu Korinčanom (1,26-31), da med izbranimi ni veliko modrih, mogočnih in plemenitih po rodu. Bog si izbira to, kar je v očeh sveta nespametno, da bi ponižal tiste, ki se hvalijo s svojo modrostjo. Zares, kaj smo brez Boga? Samo krhke posode brez vsebine. On, ki nas je poklical v življenje, nam je zaupal poslanstvo in čaka, da njegov načrt izpeljemo do konca. On računa z nami in nam zaupa. Mar ni to za nas velika čast in privilegij, da smo Božji sodelavci?! Potrudimo se, da ga ne bomo razočarali.

     Jezusovi blagri, ki jih je povedal množici na gori, so kot neke vrste testament za vse, ki pričakujejo odrešenje. Nihče ni izvzet: ne ubogi v duhu, ne žalostni, ne krotki, ne lačni in žejni pravice, ne usmiljeni, ne čisti v srcu, ne miroljubni, ne preganjani. Za vsakega ima Jezus pravo besedo. Prav te skupine blagruje. Ali ni to slaba tolažba, da se rešitev vseh tegob prelaga na čas po smrti? Ljudje hočejo biti srečni že sedaj. Nekateri razlagalci pa menijo, da je treba blagre ali evangeljske zapovedi sprejeti kot življenjski program in ga začeti uresničevati. Potem bomo že na zemlji okušali, da je Božje kraljestvo že med nami. Drža »ubogih v duhu« danes zahteva, da ne postavljamo na prvo mesto minljivo kopičenje denarja, znanja in drugih dobrin, ampak da jih sproti postavljamo v razmerje do Boga. Tako pred Bogom in z njegovo pomočjo ugotavljamo, kakšne so moralne zahteve za uporabo tega znanja in dobrin, da bodo v službi ljubezni in ne sovraštva, v službi harmonije in ne razdora, v službi življenja in ne smrti. V uresničevanju take drže bomo deležni notranjega miru, harmonije z Bogom, z ljudmi, s samim seboj in s svetom. Na vse bomo gledali pod vidikom večnosti. Z Božjega gledišča bomo raziskovali in uporabljali ta minljivi svet. Greh zoper uboštvo v duhu je danes tudi hlastanje za senzacijami. Tudi Jezusa je hudič skušal zapeljati v senzacijo; da bi skočil z vrha tempeljskega zidu. Danes radovednost mnogo ljudi žene za športnimi senzacijami. Metanje denarja proč za senzacije prepreči ogromno dobrih del, ki bi jih s tem denarjem lahko naredili, če bi hoteli biti »ubogi v duhu«. Jezusovi blagri se nanašajo na življenje po smrti, vendar hkrati že na zemeljsko življenje. Z imenovanim načinom nas Jezus uči, da gledamo na celoto življenja hkrati. Če mislimo zgolj na zemeljsko življenje, je naš pogled na življenje okrnjen in zato napačen. Kajti vedno gre za to ali gledamo iz pravilnega izhodišča. Če gledamo na življenje samo kot na zemeljsko, pomeni, da smo pozabili na poglavitni del življenja in zato zgrešili pogled na njegovo resnico. Čas je, da v blagrih odkrijemo preprostost evangelija, drznost za čim večjo pravičnost, prosojnost življenja, zmago križa, pot ljubezni, veselje nad resnico in veliko hrepenenje po čistem lepem življenju, ki je sad Božjega blagoslova in neskončne ljubezni.